Proso je dobro zapisano med strokovnjaki za zdravo prehrano, saj spada med maloštevilne rastline, ki vsebujejo dragoceno silicijevo kislino v topni obliki, ki jo lahko telo vsrka. Gre za skrajno zdravilno in iskano učinkovino, ki utrjuje zobno sklenino, nohte in lase. Proso je tudi edino žito, ki v želodcu povzroča tako imenovano alkalno reakcijo, zaradi česar ga lahko uživamo tudi, če imamo razdražen želodec. Bazično okolje ustvarjajo številni minerali in vitamini, ki se skrivajo v zrnju. Veliko je fosforja, magnezija, kalija, železa in kalcija. Zgolj 10 gramov prosa vsebuje dovolj mineralov za ves dan. Med vitamini je največ vitamina E in tistih iz skupine B, predvsem biotina. Prav tako vsebuje veliko beljakovin in kar sedem esencialnih aminokislin, zato po njem pogosto posegajo vegetarijanci in vegani.
Za peko kruha
V prehrani uporabljamo predvsem oluščeno zrnje, ki ga dodajamo kot prilogo, z njim obogatimo zelenjavo, delamo narastke ali ga dodajamo slaščicam. Iz prosene moke in mešanice drugih vrst lahko spečemo slasten polnovreden kruh. Proso lahko tudi kalimo in s kalčki oplemenitimo solate.
Njegove zdravilne lastnosti so znane že tisočletja: Kitajci so ga uporabljali za zdravljenje hemoroidov, proti izpadanju las in za izboljšanje krvi, izboljšuje tudi vid, zdravi kožo, pospešuje potenje in odvajanje vode, blaži alergije, zavira kopičenje holesterola, tvorbo žolčnih kamnov in bolezni ožilja. Poudariti velja tudi njegove blagodejne učinke na črevesno floro in druge bolezni, saj zaradi alkalnega delovanja ovira razmnoževanje škodljivih bakterij. Za konec omenimo še njegove lepotilne učinke. Če kuhano kašo ali moko zmešamo z nekaj kapljicami limonovega soka, dodamo med ali pivski kvas, dobimo imenitno obrazno masko, ki koži povrne sijaj, prožnost in uravna njeno pH-stanje.
Krivično odrinjeni dar
V Evropi je proso dolgo veljalo za simbol vztrajnosti in plodnosti. Nevesta si ga je pred poroko natresla v čevlje, svatje pa z njim posipali ženina med obredom, podobno kot danes mečemo riž. O tem drobnozrnatem žitu se je razpisal že Valvazor, ki je v 18. stoletju opazoval, kako kmetje iz njega izdelujejo kašo in nevzhajan kruh, ki so mu rekli prosenjak. Prosena kaša je bila obredna jed, ki ni smela manjkati ob velikih družinskih dogodkih, kot so poroke, krsti, birme in sedmine. V začetku 20. stoletja je proso padlo v nemilost bogatunske elite, saj so ga označevali za kruh revežev. Kmalu so ga izrinila druga žita in krompir, po drugi svetovni vojni je skoraj povsem izginilo z jedilnika, v zadnjih letih pa se z zavestjo o pomembnosti zdrave prehrane in ugotavljanjem njegove visoke hranilne vrednosti v velikem slogu vrača na mizo.