A izkazalo se je, da je ta v večji meri posledica v srednjih letih prebolelih noric in pljučnice.
V mladosti sem bil aktiven športnik, v ljubljanskem klubu sem igral rokomet, s prijatelji košarko in nogomet, rad in veliko sem smučal,« svojo pripoved začne Mirko Triller, predsednik Društva pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, ki je žogo sčasoma zamenjal za kolo in hojo. V podjetju, v katerem je bil zaposlen, je zadnjih 20 let opravljal eno od vodilnih funkcij in večinoma je bil obsojen na sedenje za računalnikom in volanom. »Za fizične obremenitve med tednom ni bilo časa, med vikendi pa s kolesarjenjem in hojo tudi nisem mogel nadoknaditi zamujenega. Poleg tega sem kot Ljubljančan ‘obdarjen še s čistim in zdravim‘ zrakom. S pljučnimi boleznimi je bila obremenjena skoraj vsa družina; oče je prestal operacijo pljuč – izrezali so mu rakavo tkivo –, umrl je zaradi pljučnice. Mama je umrla zaradi pljučnega in limfnega raka, brat je bil pred kratkim operiran zaradi raka na pljučih,« o morebitnih zametkih svojih težav razmišlja sogovornik.
»Z družino smo bili pogosto na Pokljuki in na morju, saj sta imela oba otroka, Mojca in Jure, bronhialno astmo, zato sta bila dolgo časa tudi stalna gosta v zdravilišču v Kraljevici. Z menjavo klime smo poskušali pripomoči k boljšemu poteku bolezni. Prehodili smo vse dvotisočake v okolici Pokljuke, najraje pa smo jo mahnili na Debelo peč, ki je ena najlepših gora.« A vzpenjanje na njemu tako ljube vrhove je postajalo vse težje. Dozdevalo se mu je, da so vsakokrat bolj oddaljeni, da so se od prejšnjega vzpona povišali za nekaj metrov. »Čedalje več moči sem porabil, da sem prišel do cilja, sapa je bila vedno težja, vendar sem se tolažil z ‘utrujenostjo materiala‘, saj so leta in kakšna cigareta preveč naredili svoje.«
Težave pa so bile vedno hujše, zato je podvomil, da bi bili zanje krivi le leta in kakšen greh ali bolezen iz mladosti – kot šest ali sedem let star fantek je namreč prebolel tuberkulozo bronhijev in je bil kar pet mesecev odsoten od pouka. »Pulmologinja Andreja Aleš, dr. med., iz specialistične ambulante Centra za pljučne bolezni in alergije v Ljubljani se je kar nekaj časa ubadala z mojo diagnozo. Po nekaj preiskavah je bilo ugotovljeno, da imam hud emfizem z astmatično komponento. Popolnoma neveden in šokiran sem odtaval domov. Edina popotnica je bila obrazložitev, da je to posledica v srednjih letih prebolele otroške bolezni, noric, ki je žal sovpadla s pljučnico. Od takrat naprej sem dihal vedno težje,« se spominja prvega srečanja z boleznijo.
Od depresije do predsednika
»Postajal sem depresiven, zapirati sem se začel vase in pred seboj nisem videl nobene svetle točke, od že tako zasedenih zdravnikov pa nisem mogel pričakovati, da se bodo z menoj ukvarjali še kot psihoanalitiki. Na srečo mi je prijatelj s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) svetoval, naj se oglasim v Društvu pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije. Takrat mu je predsedovala ustanoviteljica prim. Majda Ustar-Latkovič, dr. med., spec. pulmolog, ki je tudi predavala v eni od šol za nove bolnike, v katero so me povabili. Izdatno se mi je posvetila. Pojasnili so mi, kakšno bolezen imam, poučili so me, kako jo lahko nadzorujem, saj je ni mogoče ustaviti, kaj lahko storim za bolj kakovostno življenje,« je še zdaj hvaležen.
Kmalu je postal član izvršnega odbora društva in kot dober poznavalec komercialnega področja skrbel za finance in trženje glasila Zdrav dih za navdih. Nekaj let je bil podpredsednik, odgovoren za finančna vprašanja, po odhodu prim. Ustar-Latkovičeve (društvo je vodila od ustanovitve 1992. do 2008.) in za njo prim. Nadje Triller je lani prevzel predsedovanje društvu, ki je neprecenljivo za vse bolnike s pljučnimi in alergološkimi boleznimi, iz izkušenj pove sogovornik, ki svojo bolezen za zdaj uspešno drži na vajetih. »Pri domačih opravilih in lažjih naporih nimam bistvenih težav, vendar vestno jemljem zdravila in upoštevam nasvete tako društvenih zdravnikov kot moje zdravnice internistke Katarine Osolnik, dr. med., iz Bolnišnice Golnik.«
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije
Največ članov – približno 3700 jih je – ima alergijsko astmo, na drugem mestu je KOPB. »Predvidevamo, da je bolnikov s pljučnimi boleznimi okoli 50.000, vendar iz različnih razlogov ne pridejo do pulmologa, kaj šele do članstva v našem društvu. Po mojem mnenju je največ nezdravljenih bolnikov na podeželju: za kmete je na prvem mestu zemlja, šele potem je na vrsti zdravje in obisk pri zdravniku, ki pa je velikokrat prepozen,« na resnost včasih na videz nedolžnih težav opozarja predsednik društva – 50.000 bolnikov s pljučnimi boleznimi naj bi bilo v Sloveniji.
