Minula nedelja je bila v znamenju rojstnodnevne zabave. Stric Rajko je postal abrahamovec, njegov sin Luka, moj bratranec torej, pa se je rodil na isti dan (samo letnica je, kakopak, druga), tako da smo spotoma nazdravili še na njegovo štiriindvajsetko.
Rajko je stric po atijevi strani in smo bili večino mojega življenja – vse dokler se nisem pred petimi leti preselila v Kamnik – sosedje. Praznovali smo doma, torej v moji rojstni vasi. Po mamini smrti sem se težko vračala na Klanec, preveč bolečih spominov me je vezalo na ta kraj. Zadnje mesece je že občutno bolje, pogled na domačo hišo, domače ljudi, domače ceste, travnike in polja me zaskeli že mnogo mnogo manj. Pravzaprav je nastopilo obdobje, ko se vsega tega spominjam s sicer še vedno žalostnim, a hkrati tudi lepim občutkom.
Naš Rajko je faca. Veliko simpatičnih dogodivščin me veže nanj. Ko sem bila v sedmem razredu osnovne šole, recimo, mi je kupil mobitel. Takrat telefoni še niso bilo tako samoumevni kot dandanes (uf, res sem že stara!). Sestrična Tanja, rojena istega leta kot jaz, je dobila mobi čuka in s tem so se moji apetiti po tem, da bi tudi jaz imela svojo ropotuljo, seveda povečali. Ati je vztrajal, da telefona ne potrebujem, jaz sem trmarila, da ga hočem. Rajko, ki je vse to spremljal, pa se je tisto nedeljsko popoldne brez besed usedel v avto, se odpeljal do najbližje bencinske črpalke in domov prišel z mobi reglo. Zame! Bilo je še toliko lepše, ker tisti dan ni bil nič posebnega. Ni bil moj rojstni dan ali konec uspešnega šolskega leta ali kar koli takega. Samo nečakinjo je hotel razveseliti. Pika.
Ko je njegova hčerka Urška v nedeljo po slavnostnem kosilu brala govor in se ji je ob tem pošteno tresel glas, sem spoznala, da kri ni voda. In da nič ne poveže družine bolj kot težke stvari. Rajkovo življenje je pred leti viselo na nitki. Zaradi padca s kolesom – po duši je športnik, nesreča se je zgodila, ko so se s prijatelji peljali z Jezerskega –, je bil več dni v komi. Zdravniki so najprej napovedali najbolj črn scenarij, nato so nas želeli prepričati, da nikoli več ne bo tak, kot je bil pred nesrečo. Počasi, a vztrajno ter z veliko pomoči njegovih najdražjih se je izvlekel. Danes je spet naš dobri stari Rajko, ki ima odličen smisel za humor, to je ena od lastnosti, ki jo pri njem najbolj cenim.
Ko mu je Urška po govoru padla v objem, se nam ni pozabil zahvaliti, ker smo mu stali ob strani. Njemu in njegovi najožji družini, ki je dokazala, kakšno moč ima ljubezen. Ob njegovih besedah so se mi po licih ulile solze. To, da hitro zajokam, da se me vse zelo dotakne in da sem čustveno zelo dojemljiva, imam vsekakor zapisano v genih. Po Boštetovih.
Dragi moj stric, še enkrat: vse naj naj. Še na veliko pretečenih kilometrov (tudi skupnih). In da boš navdih in vzor meni in vsem nam še vsaj naslednjih 50 let.
