Čeprav je Žiga Gombač v medijskem svetu prisoten že več let, ga je širša javnost, kot se pri nas rado zgodi, spoznala šele kot žiranta v resničnostnem šovu. Z bogatim besednim zakladom, zanimivimi opažanji ljudi in s pristno dostopnostjo je prepričal tudi tiste gledalce, ki ga pred oddajo Gostilna išče šefa niso poznali. Če so se marsikateri ob predstavitvi žirantov, poleg njega sta chef Marko Pačnik in manekenka Iryna Osypenko, vpraševali, kdo je ta Žiga, bodo po oddaji zagotovo vedeli vsaj to, da je pisatelj, vegetarijanec in ultramaratonec.
Z njim je beseda tekla predvsem o prehrani, zaupal pa nam je tudi, ali je Binetova kuhinja po njegovem okusu.
K drugačnemu načinu prehranjevanja, kot ste ga bili vajeni, vas je prisilila očetova bolezen. Kako bi sami spodbudili ljudi, da o hrani začnejo razmišljati, preden je lahko prepozno?
Očetova bolezen je bila bolj spodbuda kot prisila. Pri temeljnih človeških odločitvah se prisila ne obnese, ampak lahko deluje nasprotno od želenega. S spodbudo je drugače. Če ta pade na plodna tla, vzklije v dolgoletno in blagodejno stanje. Kako bi spodbudil oziroma kako spodbujam? Z zgledom! Slednjega je kar precej in sploh ne nalašč, v knjigi Ultrablues, ki smo jo pred nedavnim izdali s kolegoma Boštjanom Videmškom in Samom Rugljem. Knjiga govori o trojici posameznikov, ki se na polno obremenjeni z delovnim in prežeti z družinskim vsakdanom, lotijo izziva preteči 100 kilometrov. Govori tudi o hrani.
 |
| Žiga Gombač je s Samom Rugljem in z Boštjanom Videmškom v divjini južnega Utaha pretekel svoj prvi ultramaraton in o tej izkušnji govori tudi njihova knjiga Ultrablues. Foto: Drago Videmšek |
Kot starš se verjetno pogosto znajdete v položaju, ko je pred otroke postavljena nezdrava hrana. Kakšna je vaša vzgoja pri prehranjevanju?
Tu in tam se to res zgodi. Glede prehrane znam biti precej zoprn, a vsekakor ne omejujoč. Otrokoma vselej predstavim mogoče posledice uživanja določene vrste hrane pa tudi, kako delujejo marketing, lobiranje in postavljanje prehrambnih izdelkov na trgu. Velikokrat skupaj sledimo hrani, od kod izvira in kako jo pridelujejo oziroma kaj je potrebno, da določena hrana nastane, kako pride do ljudi, in govorimo o posledicah pridobivanja živil. Ravno pred dnevi smo bili rahlo šokirani nad industrijskim pridobivanjem mleka in mlečnih izdelkov. Skratka. Moja vzgoja je, da jima omogočim čim več informacij, spodbudim radovednost ter zanetim dvom, da se bosta nekega dne lahko sama odločila, kaj da in česa ne.
Zdravo prehranjevanje sprva zahteva nekaj več pozornosti in prilagajanja, potem pa se človek povsem znajde. Pa vendar, kako vam uspe ob polno zasedenem delavniku poskrbeti, da je vaša prehrana raznolika in zdrava?
Ob veliko pomoči moje žene. Brez nje bi mi bilo precej težje. Je pa res, da si tu in tam kaj pripravim sam in da je v Ljubljani čedalje več ponudbe veganske in vegetarijanske hrane. Še vedno pa je najbolje, če za svoj obrok poskrbiš sam.
Mislite, da bi vam športni dosežki, s katerimi se lahko pohvalite, uspeli, če bi uživali meso?
Maratone sem tekel na mesni in vegetarijanski pogon. In ob tem nisem zaznal bistvene razlike. Organizem se je obnašal enako in je dostojno premagal obremenitve, ki se mu jih zadal. Morda kot zanimivost, kot vegetarijanec sem precej izboljšal svoj osebni dosežek v maratonu.
Z ekipo komentatorjev in voditeljico Gostilna išče šefa ste že preizkusili hrano v Gostilni. So vas okusi presenetili? Kako bi opisali Binetovo hrano?
Binetova hrana in hrana, ki jo pripravljajo tekmovalci, sta vrhunski. Všeč so mi predvsem domiselnost in ustvarjalnost ter dejstvo, da chef ni pozabil na vegetarijance. No, daleč od tega, da bi na nas pozabil. Bine je okuse dognal in jih vrhunsko povezal v celoto, ki zares zadovolji in obenem nahrani za konkreten tek naslednji dan.
