Koga in kaj so nekoč krivili za raka dojke

»Čestitam svojim prelepim sodržavljankam za njihova preprosta in elegantna oblačila,« je leta 1804 zapisal britanski kirurg James Nooth, »prosta nenaravnih in nevarnih garderobnih pritiskov.« Noothova skrb ni bila estetske narave. Nevarnost, ki jo je osebni zdravnik vojvode Kentskega in član britanskega kraljevega zdravniškega združenja videl v životcih tedanjega časa, je bil rak. »Odstranil sem že veliko tumorjev, ki so bili posledica te absurdnosti.«

Skrivnostni ubijalec

Rak dojke je bil v 19. stoletju stalni, a skrivnostni ubijalec. Z njim se je ukvarjalo veliko zdravnikov, a niso mogli z gotovostjo potrditi, kaj je vzrok bolezni, katere so njene značilnosti in kako jo zdraviti. Medtem ko so se britanski zdravniki na splošno strinjali, da je konec koncev neozdravljiva, so bili veliko manj enotni pri pojasnjevanju njenega izvora. Za razvoj raka dojke so krivili že sam spol in tipično ženstveno vedenje.

Dojenje je bilo proti koncu 18. stoletja precej občutljiva tema. Razvila se je podoba idealiziranega materinstva, ki je temeljila na konceptih ženstvenosti: ženske so po naravi ljubeče, materinske in požrtvovalne. Takšna miselnost se je kazala skozi spremembe odnosa družbe do dojenja, posledica pa je bila, da so (poklicne) dojilje v zahodni Evropi postale precej nezaželene. Če je leta 1789 le vsaka deseta pariška mama dojila svojega otroka, se je do 1801. pri lastnih mamicah dojila že polovica pariških oziroma dve tretjini angleških dojenčkov.

Ženskost in rak

Zdravniki poznega 18. stoletja so imeli zelo jasno mnenje o povezavi dojenja z rakom dojke. Leta 1772 je londonski porodničar William Rowley zapisal: »Ko so mlečne poti v dojkah prepolne in ko se ne spodbuja sproščanja mleka skozi bradavico, to postavi temelje za razvoj raka.« Aristokratska pisateljica Frances Burney, ki je leta 1811 preživela mastektomijo (odstranitev dojk v celoti), je razlog za bolezen našla prav v tem, da ni dojila svojega otroka. »Morala sem odvajati lastnega otroka! Česa me je to stalo!« je žalostno zapisala.

Za še posebno nevarno je veljala tudi (neredna) menstruacija. Angleški zdravnik Thomas Denman je zapisal: »Ženske, ki imajo neredno ali boleče mesečno perilo, so bolj izpostavljene raku kakor tiste z rednim in nebolečim.« Po menopavzi pa se je po njegovem prepričanju tveganje za razvoj raka dojke še povečalo. Medtem ko so tedanji zdravniki vztrajali, da njihova dognanja temeljijo na kliničnem opazovanju, pa so njihove ugotovitve izhajale tudi iz splošnejše miselnosti o ženski biologiji.

Medicinska teorija iz 18. stoletja je še vedno upoštevala Hipokratovo o telesnih tekočinah, po kateri se lahko vse bolezni pojasni z neravnovesjem štirih telesnih sokov: črnega žolča, rumenega žolča, krvi in sluzi. Menstruacija je veljala za glavni očiščevalni mehanizem, s katerim se je žensko telo očistilo črnega žolča, redno mesečno perilo pa je bilo osrednjega pomena za dobro počutje. Kadar žensko telo in dojke niso bili namenjeni svojemu pravemu namenu – rojevanju in hranjenju otrok –, se je povečala nevarnost za nastanek raka.

Sodobno razumevanje

Finska zgodovinarka Marjo Kaartinen opozarja, da so bili teoretiki 18. stoletja prepričani, da zdravje predstavnic nežnejšega spola ogroža že samo dejstvo, da so ženske in da imajo dojke. Takšno razmišljanje je botrovalo tudi prepričanju, da so bolj izpostavljene vsem oblikam raka, ne le na dojkah.

Tovrstno povezovanje ženskosti z boleznijo ter dojenja, nosečnosti in menopavze z rakom dojke je še vedno del sodobnega razumevanja te bolezni. Sodobne raziskave kažejo, da je pri ženskah, ki prej rodijo in otroke dojijo, tveganje za razvoj raka dojke manjše. Povečujejo pa ga uporaba kontracepcijskih tabletk, starost in menopavza.

Zdravniki na prelomu 18. in 19. stoletja so svoje ugotovitve črpali iz tedanjega poznavanja ženske biologije in splošnega družbenega prepričanja o podrejenosti žensk. V tistih časih je veljalo, da ima kateri koli odmik od primernega vedenja tudi zdravstvene posledice za ženske. In kakor pravi zgodovinarka Agnes Arnold-Forster z londonskega kraljevega kolidža, družbene in kulturne predpostavke tudi v 21. stoletju še vedno vplivajo na razmišljanje znanstvenikov in na to, kako širša javnost sprejema njihove ugotovitve.