Ko vedno manj vidimo

Obstajata dve obliki bolezni. Suha oblika starostne degeneracije rumene pege, ki prizadene 80–90 odstotkov vseh bolnikov, navadno vodi v počasno, večletno slabšanje vidne ostrine. Učinkovitega zdravljenja te oblike ne poznamo, lahko le zaviramo njeno napredovanje. Druga, vlažna oblika starostne degeneracije rumene pege, kot pravimo, je veliko bolj nevarna in lahko v nekaj tednih vodi v močno poslabšanje vida. Slika v sredini vidnega polja postane zamegljena in pogosto zverižena. Bolniki težko razpoznavajo obraze, ne morejo brati, ne vidijo na uro. Za njih je zelo pomembno, da bolezen odkrijemo pravočasno, saj vid z zdravljenjem pri večini le ohranjamo, ne izboljšujemo,« pravi Mateja Naji, dr. med., specialistka oftalmologije iz UKC Maribor, in dodaja, da je mogoče vlažno obliko bolezni zdraviti z lasersko terapijo, t. i. fotodinamično terapijo, v zadnjih letih pa tudi z biološkimi zdravili, odvisno od podvrste vlažne oblike starostne degeneracije rumene pege in dela mrežnice oziroma rumene pege, ki je prizadet. Mogoče so tudi kombinacije zdravljenja.

Neurejeno financiranje zdravljenja

Starostna degeneracija rumene pege se običajno pojavlja po petdesetem letu, število obolelih s starostjo hitro narašča. Prizadene del mrežnice, ki se imenuje rumena pega, in povzroča poslabšanje vida v centralnem delu vidnega polja. Sogovornica pravi, da se je zdravljenje bolnikov z vlažno obliko starostne degeneracije rumene pege pri nas začelo zaradi prizadevanj zdravnikov na Očesni kliniki in tudi v drugih ustanovah, kjer se s tem zdravljenjem pač ukvarjajo.

»Za zdravljenje vlažne oblike starostne degeneracije rumene pege se tako v Sloveniji in tudi v večini evropskih držav uporabljata registrirano zdravilo ranibizumab in neregistrirano bevacizumab. Financiranje sicer ni dokončno urejeno, težavo predstavlja precejšnja razlika v ceni med zdraviloma in nedorečenost glede uporabe posameznega zdravila. Zdravniki imamo sicer priporočila oftalmološkega strokovnega kolegija in izsledke raziskav glede učinkovitosti in varnosti zdravil, ki jim pri svojem delu sledimo. V interesu tako zdravnikov kot bolnikov pa je, da se vse skupaj čim prej uredi. Preprečevanje invalidnosti in odvisnosti bolnikov od tuje pomoči, ki je posledica tega obolenja, je prav gotovo tudi v interesu države,« pove dr. Mateja Naji.

Zdravljenje z biološkimi zdravili

Nobena skrivnost ni, da je v zadnjem času veliko govora o zdravljenju te bolezni z biološkimi zdravili. Zdravljenje so v Sloveniji začeli leta 2006 na Očesni kliniki v Ljubljani, v Mariboru zdravijo od leta 2010, pozneje pa so začeli tudi v bolnišnicah v Novem mestu, Celju, Murski Soboti in Novi Gorici.

»V Sloveniji in tudi na našem oddelku za zdaj uporabljamo dve vrsti bioloških zdravil, že omenjeni ranibizumab in bevacizumab. Zdravljenje pri uporabi katerega koli od njiju poteka enako: bolniki prihajajo na preglede na štiri do šest tednov, in vsakič se glede na opravljene preiskave odločamo, ali potrebujejo biološko zdravilo ali ne. Ko je bolezen stabilna, se lahko pri nekaterih odločimo za daljše presledke med kontrolami, vendar pa vsakdo, ki se začne zdraviti, potrebuje trajno, redno spremljanje. Kot sem že omenila, z zdravljenjem predvsem ohranjamo vid, zato je zelo pomembno, da začnemo čim prej, preden bolezen vid že močno okvari. Na ta način lahko pri bolnikih ohranjamo dobro vidno ostrino in s tem kakovost življenja, predvsem pa preprečujemo invalidnost in odvisnost od tuje pomoči,« pojasnjuje sogovornica in doda, da imajo lahko tudi biološka zdravila stranske učinke na očeh in telesu, zato so preiskave in skrbno tehtanje še posebno pomembni pri vsakem posamezniku.

Pri nas nimajo vsi ustreznega zdravljenja

Vendar tudi pri rumeni pegi obstaja določena »siva pega«. Namreč, vsi bolniki v Sloveniji niso deležni ustreznega in predvsem pravočasnega zdravljenja. Razlogov za to je več, od slabe seznanjenosti do za marsikoga predolgih čakalnih dob.

»Zdravljenje je za bolnike in njihove svojce zaradi frekvence obiskov zelo naporno, po drugi strani pa zdravljenje pomeni veliko finančno in organizacijsko obremenitev tudi za ustanove, kjer se s tem pač ukvarjamo. Vsakdo, ki se začne zdraviti, mora opraviti med deset in dvanajst obiskov pri zdravniku na leto, posledično pa to pomeni, da se število tako imenovanih obravnav v ambulantah zelo hitro povečuje, saj bolniki ostajajo trajno v procesu zdravljenja in sledenja,« sklene Mateja Naji.