Na preslišane klice otrok v stiski. Ker jim nismo verjeli. In ker smo slepo sledili – morda prav pedofilu. Ali pedofilki. Ker sta prvi ali druga nadvse prijazna. Vselej ustrežljiva. V družbi morebiti celo na vso moč ugledna. Spoštovana. Superlativi, ki odklepajo napačna vrata. V svet naivnosti, prikritosti. V svet, kjer se pedofilijo tolerira, dopušča. V svet pod Alpami. V Slovenijo.
Neverjetno je, kako smo načelno vsi po vrsti zelo glasni, kaj vse bomo storili, če bomo naleteli na pedofila, kako mu bomo nataknili zanko okrog vratu, ko pa nam prekriža pot, pogosto ne storimo ničesar,« slovensko brezbrižnost odstira psihologinja Mateja Štirn. »In, veste, takšnih primerov je pri nas malo morje,« iz izkušenj nadalje lušči kriminalistka Tatjana Mušič.
»Zgovorna je zgodba vaščanov, ki so na policijo naslovili protestno pismo, zatrjujoč, da njihov sovaščan ni pedofil in da ni nobenemu otroku storil nič hudega. Seveda so vsi povprek naštevali, kako jim je pomagal pri gradnji vodovoda, kako veliko je prispeval pri drugih akcijah in kako velika dobričina je. O njem niso našli niti ene slabe besede. Naštete argumente pa so podkrepili s trditvijo, da je priložnost nemalokrat nanesla, da se je povsem sama v njegovi družbi znašla tudi katera sovaščanka. A ji ni storil nič slabega. Niti namigoval ni na nič pregrešnega.«
Kar ne potrjuje samo tega, z glavo zmajuje Štirnova, da si pred pedofilijo zatiskamo oči, ampak da smo neuki. O pedofiliji sila slabo
poučeni. In zavedeni. »Ker pedofila niti pod razno ne zanimajo odrasle ženske, ampak izključno in samo otroci. Spolne fantazije in spolne aktivnosti z otroki so zanje prevladujoči ali edini vir spolnega vzburjenja, intimen odnos z odraslimi pa mnogokrat čustvena grožnja, ki jih lahko spravi v stisko. Zato jih odrasli praviloma ne zanimajo.«
Pretirana zaupljivost
A pedofila, tako psihologinja Polona Selič, ne zanimajo starejši otroci, ampak samo mlajši od 15 let. Natančneje: predpubertetniki. Takoj ko otrokom poženejo prve dlake in se z njimi poigrajo pubertetniški hormoni, pa pedofila to odločno odvrne od njih. Zato najde druge. Mlajše. Še nezrele. »In večina se zadovolji že s tem, da jih otipavajo. Se igrajo z njihovimi spolovili. Ali pa jih otroci masturbirajo. Spolna zloraba namreč ni, kot številni zmotno mislijo, samo spolni odnos.«
»Pravzaprav je spolnega akta pri pedofiliji zelo malo. Več je samozadovoljevanja pred otrokom,« besedo preprime psiholog Peter Umek. »Pa tudi siljenja v ogled pornografskih filmov ali slik, kar je ena od pedofilovih predpriprav na druge spolne aktivnosti,« značilnosti nadalje slika Štirnova. »Številni poskušajo namreč sprva zgraditi zaupen odnos z otrokom, pri čemer ga zlagoma zapeljujejo. In to lahko traja dolge tedne. Šele ko pridobijo njegovo zaupanje in naklonjenost in se otrok v njegovi družbi počuti prijetno, ga tudi spolno zlorabi. Zato seveda ne preseneča, da se nekateri, ker potrebujejo veliko časa, zato zaposlijo v vrtcih in šolah.«
Pomočnik vzgojitelja
Kot se je recimo 27-letni Ljubljančan. Ki že čaka na sodbo. Razpisano konec maja. Ker je obtožen spolnega napada na otroke. In posesti pornografskih fotografij. Posnetih v garderobah, na straniščih, igriščih. In na vseh so – otroci. Med drugim tisti, ki jih je varoval kot pomočnik vzgojitelja. V enem od uglednih slovenskih vrtcev. Kjer so ga otroci na vso moč vzljubili. In čeprav ga že eno leto ni pri njih, še vedno vprašujejo po njem. Ker je bil zanje izjemen. Prijazen. Ker se je znal igrati z njimi.
»Ja, prav to je ena poglavitnih lastnosti pedofilov. Da so osebnostno manj zreli in se zelo dobro ujamejo z otroki, znajo se vživeti v njihovo igro. To pa je otrokom nepopisno všeč,« podrobnosti iz življenja pedofila odstira Štirnova. Po drugi plati pa so, tako Umek, lahko izjemno inteligentni, taktni in manipulativni. Da otroka čim tesneje priklenejo nase. Z dvorjenjem. Prav takšnim, kot bi osvajali odraslo žensko ali moškega. »Otroci, mlajši od pet let, zato niti ne razumejo, da se jim je zgodilo kaj hudega, strašnega. Da odrasli ne bi smel početi tega z njimi. Bodo pa to ugotovili v najstniških letih.«
Saj otroci, zatrjuje sociolog in psihoterapevt Borut Pogačnik, nimajo spomina zlatih ribic. »Globinski psihologi so to odvrgli že pred stoletjem, ko so dokončno potrdili, da se v našem nezavednem hranijo doživetja tudi iz prvega otrokovega leta. In to zlasti travmatična. Zato seveda vsakršna zloraba, četudi na pogled še tako blaga in nenasilna, povsem uniči razvoj zdravega funkcionalnega Jaza. In posledice so lahko pogubne. Ker v najstništvu zabredejo v odvisnosti. Nekateri najdejo izhod v samomoru.«
Otrokom je treba verjeti
»Zato je nujno, da otroke pravočasno zaščitimo pred najhujšim. Da jim prisluhnemo, ko je čas. Da smo pozorni na njihove klice. Ki niso vedno povsem jasni. Ker se bojijo. Ker imajo storilca lahko tudi radi, so navezani nanj. In ker jih imajo pedofili lahko v šahu. Z grožnjami, da bo mamica žalostna ali pa da je celo ne bodo nikoli več videli, če bodo komurkoli karkoli povedali. Zato seveda ne smemo spregledati drugih znakov, alarmov, s katerimi sporočajo, da nekaj ni v redu,« svari Štirnova. Recimo drugačnega vedenja in čustvovanja. Telesnih
znakov. Nenadnega strahu pred dotikanjem. Bolečin v želodcu. Pogostih vnetij spolovila. Lahko odklanjajo hrano. Si pulijo lase, se praskajo do krvi, se ponižujejo. So depresivni. Imajo nočne more. Se nenehno umivajo. Še več jih je. Znakov za nenadno ukrepanje.
»A treba je vedeti, da vsak drugače reagira,« prelet seznama zaokroži Andrej Saje. Generalni tajnik Slovenske škofovske konference. Pobudnik za ustanovitev ekspertne skupine za pomoč pri reševanju spolnih zlorab v Cerkvi. »Po mojih izkušnjah se namreč nekateri povsem zaprejo v svoj svet, drugi postanejo agresivni, tretji se pogosto zatopijo v igre, polne nerazložljivega spolnega vedenja, ki korenito odstopa od njihovega razvojnega obdobja. Ja, in če nismo dovolj pozorni, lahko klice na pomoč preslišimo. Spregledamo. Ko otroci recimo nočejo k verouku, v vrtec ali šolo. Razlogi so namreč lahko zelo travmatični. Morda povezani prav s pedofilijo.«
Tolažba brez vsakršnih drugih ukrepov zato ni izhod. Ampak le še globlja rana. Ker otroka ne razumemo. In ker mu vse prepogosto ne verjamemo. »Ampak o tem zelo redko lažejo. To, da so razkritja spolne zlorabe plod bujne domišljije, je mit,« zatrjuje Štirnova. »Kot je mit, da so pedofili zgolj neznanci, ki čakajo pred šolo. Z vrečko bombonov in zapeljivimi besedami. To nikakor ne drži. Saj je namreč skoraj 90 odstotkov takšnih, ki jih otrok zelo dobro pozna.«
Začarani krog
Vrtci in šole. Klubi in društva za otroke. Župnišče. »Vse to so najpogostejša prizorišča pedofilije. Vključno z domom. Kjer naj bi bili otroci najbolj varni. Pa niso vedno,« Mušičeva iz pozabe trga zgodbo mame samohranilke s štirimi sinovi. Ki so bili kot magnet za pedofila. In krinka, da skrije drugačno usmerjenost. »Seveda se sprva ni prav nič zanimal zanje. Kar je bila zgolj njegova domišljena igra. Taktika. No, ko se je že dodobra udomačil in z otroki spletel klene vezi, pa je najprej zapeljal najstarejšega, ko je ta začel odraščati, ga je zamenjal z mlajšim, in tako naprej. Dokler ga niso prijavili. In je končal v zaporu.«
A ko je kazen odsedel, je našel novo mamico s še več otroki. Še mlajšimi. Saj ga na koncu koncev mikajo celo dvoletniki. »Sicer se zaveda svojega početja, ve, da ljudje obsojajo njegovo ravnanje, vendar je njegov odnos z otroki zanj kot neke vrste odvisnost, ki se ji ne more upreti. Zato med prestajanjem kazni pedofili povečini ne privolijo v zdravljenje s terapijami,« izkušnje deli Mušičeva. »Pred njimi so torej otroci varni le, če so v zaporu,« je prepričan Pogačnik. »Ne nazadnje je pedofilija, za katero še vedno ni oprijemljivih raziskav, ki bi pojasnile, ali gre za dedno ali pridobljeno zasnovo, pravzaprav neozdravljiva.«
Tiha voda bregove dere
»Najbolj pa bode v oči, da se po odsluženi kazni praviloma nihče ne ukvarja z njimi. Nobena institucija. Nemalokateri zato nadaljujejo spolne zlorabe otrok, upajoč, da jih ob boljši taktiki in strategiji ne bodo več razkrinkali in prijeli,« Štirnova pokaže na njihovo še bolj manipulativno in prikrito delovanje. »Pedofila zato lahko spregledamo celo strokovnjaki. Nikakor pa ne moremo prezreti vseh sporočil žrtve. Včasih je zadostno opozorilo že njihovo nenavadno vedenje, ko se vrnejo s počitnic, ki so jih preživeli z družinskimi prijatelji. Ali pa nenehna darila, ki jih dobivajo od izbranih ljudi.« Pozorni bi morali biti, pravi Umek, tudi če se otrok, zlasti mlajši od pet let, na koga pretirano naveže in ga celo kuje v zvezde. Kajti ni vse zlato, kar se sveti. Še posebno ne pri pedofilih. Prav nasprotno.
»Pravzaprav pri njih velja rek, da tiha voda bregove dere,« je prepričana Mušičeva. »Ne nazadnje ne gredo vsi v akcijo. Nekateri se namreč zavedajo, da to ni prav. Zato se zadovoljujejo s pornografskimi filmi. A dejstvo je, da prav s tem botrujejo porastu spolnih zlorab. Ker hočejo vedno znova nove filme. V katerih seveda nastopajo zlorabljeni otroci. In začarani krog je sklenjen. V prvi vrsti zato, ker so posamezniki v tem prepoznali dober posel. Cena za pornografske filme z otroki je namreč tolikšna kot za drogo. Številke so res vrtoglave. Zato ne preseneča, da je neki angleški par, ki sicer nima pedofilskih vzgibov, pri tem mastno služil. Celo milijon funtov na mesec. S pornografskimi filmi in fotografijami otrok, kar je prav tako pedofilija, kakršno poznamo tudi pri nas.«
Ne nazadnje je bil pred 12 pomladmi zavoljo tega obsojen mladinski pisatelj Vitan Mal. S pogojno kaznijo. »To pa je že druga zgodba. Sodni mlini. Ki meljejo prepočasi, kazni so premile, dokazi za sodnike največkrat neustrezni. In kot da to še ni dovolj, vse prevečkrat odpovejo tudi institucije, ki naj bi otroke varovale pred pedofili. Pa jih ne. Kako je sicer mogoče, da Vitan Mal, ki je bil pravnomočno obsojen, še vedno obiskuje učence po šolah.« Za kar, značilno slovensko, spet ni odgovoren nihče. Na šolskem ministrstvu kažejo na šole, te se izgovarjajo, da ima spremstvo, otroci pa so pri vsem tem spet povsem zadnje kolesje. Spregledano.
- Zanimajo jih predvsem dečki
Mateja Štirn: »Če otrok ne zavaruje družba, jih moramo sami. Ko dopolnijo tri leta, jih že lahko poučimo o telesu, neprimernih dotikih, o dobrih in slabih skrivnostih.«
Pedofil, ki zapeljuje. Fiksirani tip storilca. Sadistični pedofil. Trije tipi, iz strokovne literature povzema Štirnova. »In medtem ko je za prvega značilno dvorjenje in obdarovanje otroka, je za fiksiranega tipično, da ima zelo malo prijateljev, v odnosih z odraslimi deluje nezrelo, je pasiven in boječ, samega sebe doživlja kot otroka, obema pa je skupno, da v psihoseksualnem razvoju nista dosegla ustrezne stopnje zrelosti. In tu je še tretji tip. Sadistični. Ki je skrajno nasilen. In ne izhaja iz zaupnega odnosa. Za žrtev si zato največkrat izbere neznanega otroka, ki ga sprva zalezuje, nato ugrabi, med zlorabo, ki se največkrat konča s spolnim odnosom, ga trpinči, po dejanju pa tudi pogosto ubije. Dejanje seveda skrbno načrtuje. Kar je značilno tudi za prva dva tipa. Vsem trem pa je skupno tudi to, da si za žrtve pogosteje izberejo dečke.«
- Seznam pedofilov
Vlasta Nussdorfer: »Pasti nastavljajo tudi na internetu. Otroke prosijo za gole fotografije, potem jih z njimi izsiljujejo in nagovarjajo. To bo od prihodnjega tedna po naši zakonodaji prav tako kaznivo.«
V tujini ga imajo, pri nas ne. Javni seznam pedofilov. S svetlo izjemo. »Če se po kazenski zakonodaji, sprejeti pred štirimi leti, iz evidenc o kaznovanosti po določenih letih še naprej brišejo vse obsodbe, pa se po novem ne brišejo kazniva dejanja v škodo otrok. Ta v evidenci ostanejo za veke vekomaj,« izjemo oriše Vlasta Nussdorfer, tožilka in predsednica Belega obroča. »A ti podatki so dostopni le institucijam in organizacijam, ki se ukvarjajo z otroki. Pa še to samo ob zaposlitvi ljudi. Seveda srčno upam, da institucije to evidenco tudi s pridom uporabljajo.«
- Najmanj desetina zamolčanih
Borut Pogačnik: »Če otroci ne ubesedijo travm, jih zanesljivo prej ali slej narišejo. Njihovi likovni izdelki so lahko dober kazalnik, kaj se godi z njimi.«
Koliko ovadb so kriminalisti v zadnjih desetih letih spisali zoper pedofile in koliko jih je za zapahi, ni znano. Ker je pedofil zgolj medicinski izraz, v kazenskem zakoniku pa ga ni. Zato jih kriminalisti, tožilci in sodniki obravnavajo v paketu z drugimi spolnimi zlorabami otrok, mlajših od petnajst let, pri čemer vsako leto spišejo približno 200 kazenskih ovadb, v zaporu na Dobu pa zaradi tega kaznivega dejanja sedi 55 storilcev. »Med njimi so tudi trije duhovniki. Ali gre za pedofile ali druge storilce spolnih zlorab, pa ni znano, ker tudi v Cerkvi ne vodimo ločene statistike,« pojasnjuje Andrej Saje. Koliko je torej pedofilov v resnici, tako Borut Pogačnik, ne bomo nikoli vedeli. Pa ne samo zaradi statistike, ampak tudi zato, ker otrok ne zna uporabiti pravnih sredstev. In ker je pedofilije vse preveč za štirimi zidovi. Pod domačo streho. Kjer pa vsi povprek molčijo. Tudi mame. In zamolčanih je menda več kot desetina primerov.
