Mladi so brezskrbni, veseli, ves svet imajo na dlani. Tako se vsaj zdi. Toda mladostništvo je tudi obdobje strahov, stisk. Občasno je lahko to prav stresno obdobje, opisuje čas odraščanja Ksenija Jovanović, diplomirana psihosocialna svetovalka: »Na splošno se stiske največkrat kažejo kot uporništvo, pa vendar ni vsako uporništvo alarmantno. Je naravni proces vsakega posameznika, skozi katerega išče svojo identiteto, spolno identiteto, oblikuje želje, si ustvarja samopodobo, značaj, osebnost. V tem obdobju se mladostnik praviloma ne strinja s starši, profesorji, družbenimi normami, politiko, ob tem nestrinjanju pa oblikuje svojo osebnost. V tem primeru je uporništvo celo potrebno in zaželeno. Starši naj bodo pozorni takrat, ko mladostnik izraža pretirano agresijo, postane žaljiv, samodestruktiven, pretirano molčeč …«
Pogostejše pri dekletih
Mehanizem spoprijemanja s stresom, ki začasno odpravlja čustveno in duševno trpljenje, je tudi samopoškodovanje. Opredeljeno je kot redno zadajanje telesne poškodbe v času povečanega stresa in tesnobe. Pri mladostnikih ni redkost, pri nas naj bi se jih vsaj enkrat samopoškodovalo od 10 do 25 odstotkov. Najbolj znane oblike so rezanje (z britvico, nožem, škarjami, črepinjami, šestilom), opekline (povzročene s cigareto, vžigalnikom, pečico, svečo), ščipanje (z nohti, spenjačem, vrati), puljenje (las, kože z nohti, obnohtne kožice na rokah ali nogah), tolčenje (z glavo ob zid, z nogo, roko v trd predmet, zid, namerni padci, na primer s kolesom, rolerji, ki povzročijo zvine, zlome), grizenje (ustnic, jezika, rok, nog), našteva Jovanovićeva. »Obstaja še ena oblika samopoškodbenega vedenja, ki je ljudem manj znana, in sicer dopuščanje drugemu, da nas poškoduje, nas na primer udari, oklofuta, našo glavo porine ob steno, nas porine, da pademo ali se udarimo, celo huje poškodujemo, zelo pogost je tudi seksualni mazohizem, to so dušenje, vezanje, grizenje, grobost, vstavljanje trdih predmetov v nožnico, zadnjično odprtino.« Samopoškodbeno vedenje je pogostejše pri dekletih, pri fantih je izrazitejše agresivno vedenje.
Vzrokov za samopoškodbeno vedenje je veliko. »Spolne zlorabe v družini ali zunaj nje, medvrstniško nasilje ali družinsko nasilje psihično, čustveno ali fizično, nasilje med starši, motnje hranjenja, depresija, različne zasvojenosti, invalidnost, lahko pa je zgolj posledica pritiska vrstnikov. Namen takšnega vedenja je, da posameznik čustveno bolečino preglasi s telesno,« pove sogovornica. Fizična bolečina je pač manj boleča kot čustvena: gre za lajšanje neznosne notranje napetosti, nervoznosti, ki je največkrat posledica dveh potlačenih čustev sovraštva in jeze. Samopoškodbeno vedenje mladostniku prinaša pomiritev, je njegov najhitrejši način za sprostitev napetosti, cilj je vedno prisilna čustvena otopelost. »To je mladostnikov način soočanja s težavami in reševanja težav. Gre za potlačeno željo po maščevanju določeni osebi, ki mu je škodovala. Gre za zavrti sadizem, in ne za iskanje pozornosti. Gre za zamero in jezo, obrnjeno proti sebi. Ker si ne upajo priznati, da pravzaprav sovražijo nekoga ne človeka, ampak njegovo vedenje, način komunikacije, način vzgoje, ki jim je blizu, ki jih ima rad, ki ga imajo tudi sami radi, ampak jih je oškodoval, poškodoval, prikrajšal za nekaj, sovraštvo in jezo preslikajo nase. Gre za maščevanje drugemu prek sebe ali za kaznovanje druge osebe,« pojasni vzroke psihosocialna svetovalka. Vsi, ki se samopoškodujejo, čutijo sprostitev, ki meji na užitek, a si tega ne priznavajo, ker vedo, da je z njihovim početjem nekaj narobe, zato ga skrivajo pred drugimi. »Pomembno se mi zdi poudariti, da jih lastna kri pomirja. Občutek imajo, da s krvjo odtekajo problemi, vse slabo, kar se jim je zgodilo, vse negativne misli. Po tem nastopi faza prisilne otopelosti.« Samopoškodba ni nujno kaznovanje samega sebe. »Vse, kar bi najraje naredili osovraženemu, a vedo, da ne smejo, naredijo sebi. S tem kaznujejo druge, čeprav jih ne vidijo pri dejanju. Edini mir, ki se jih dotakne, je mir, ki ga sproži fizična bolečina. Takrat začutijo harmonijo. Takrat začutijo, da so utišali hudiča v sebi.«
Pogovor in sprejetost
Samopoškodbenega vedenja ni lahko odkriti; ne le zato, ker večina mladostnikov to stori na takih mestih na telesu, ki jih lahko prekrijejo z oblačili (dolgi rokavi, dolge hlače), da početja ne opazijo niti starši, ampak tudi zato, ker ga mladostnik zanika, skriva pred drugimi, saj se sramuje svojega početja, ki ni družbeno sprejemljivo, in ker ga je strah reakcije odraslih, zlasti staršev ali učiteljev. Te so večinoma negativne, obsojajoče, pridigajoče, grozeče, panične, pravi Jovanovićeva in poudarja, da mladostniku lahko pomagamo: s pogovorom in pravilnim odnosom ter pristopom.
Grizenje nohtov To ni samopoškodbeno vedenje, ampak navada, razvada, sredstvo za sproščanje blage napetosti. Pri otrocih je to običajno in vsakdanje početje, pravi Ksenija Jovanovič: »Gre za rituale, ki jih, sem prepričana, imamo vsi, tudi odrasli. Psihoanalitik Alfred Adler je bil prepričan, da je grizenje nohtov le nevzgojenost posameznika. Trganje nohtov ali obnohtne kožice do krvi pa vsekakor je samopoškodbeno vedenje, ker povzroči bolečino.« |
»Starši naj mu ponudijo varnost, sprejetost, toplino, ljubezen, občutek pripadnosti, zaželenosti, vrednosti, sposobnosti, vključenosti, slišanosti. Lahko se posvetujejo s psihosocialnim svetovalcem ali psihoterapevtom. Mladostnika nikar ne glejmo kot čudaka ali duševnega bolnika, ki ga je treba takoj hospitalizirati, prav tako se izogibajmo paničnim izbruhom, s tovrstnim vedenjem se še nikoli nič ni dalo rešiti. Ne izpostavljajmo otroka na primer v šoli, ne sprašujmo ga, zakaj to počne, ker večina ne zna pojasniti, zakaj je začela določeno vedenje. Opazila sem, da starši velikokrat reagirajo z jezo, ta nastane zaradi dveh razlogov: zaradi strahu pa tudi zaradi egoizma. Strah se sproži zaradi skrbi za otroka in zato, ker ne razumejo določenega vedenja. Egoizem pa, ko mladostnik s svojim početjem ovira starševske načrte, na primer: Danes imam načrte, pa jih ne morem realizirati zaradi tebe, zakaj mi delaš probleme po nepotrebnem,« pojasnjuje sogovornica.
Ugotavljanje vzrokov
Mladostniki, ki se samopoškodujejo, imajo navadno psihične težave in potrebujejo strokovno pomoč. Dejstvo, da 90 odstotkov mladostnikov opusti to početje do 20 leta, nas ne sme prepričati, da bo problem izginil spontano, poudarja Jovanovićeva: »Pri večini zadostuje psihosocialno svetovanje ali psihoterapija. Ključnega pomena je ugotoviti, zakaj se nekdo odloči za takšno dejanje, kaj je vzrok, da je mladostnik nesrečen in prestrašen. Takojšnje prisilne hospitalizacije ne priporočam, ker pri otroku lahko sproži še dodatno travmo in občutek manjvrednosti.«
Kaj je skupno tistim, ki se samopoškodujejo? »Pomembna značilnost ljudi, ki se poškodujejo, je, da redko kažejo svoja čustva. Največkrat prihajajo iz družin, v katerih odprto kazanje čustev ni bilo dovoljeno. Predvsem negativnih, kot so sovraštvo, jeza, gnus, strah; tako se ne naučijo, kako sprejemati močna čustva in jih usmerjati. Že kot otroci dobijo občutek, da so to slaba čustva, nedopustna, da se jih ne sme izražati, ker se to ne spodobi, da je takšno vedenje neprimerno, nezdravo in ne spada v družbo,« našteva Jovanovićeva in doda, da so jim skupni še slaba samopodoba, nizka samozavest in samospoštovanje, občutek manjvrednosti ali ničvrednosti, samozaničevanje in samoobtoževanje.
