»Prave in natančne statistike koronarne bolezni in miokardnega infarkta v Sloveniji ni, imamo pa približno 4000 bolnikov z akutnim koronarnim sindromom na leto,« je povedala prof. dr. Metka Zorc, dr. med. Trem našim sogovornikom od štirih se do infarkta še sanjalo ni, da je z njihovim srcem oziroma arterijami kar koli narobe.
- Helena Špindler
Helena Špindler, pomočnica poslovodje v Tkanini v Ljubljani, je infarkt doživela pred dvema letoma, pri enainpetdesetih. Bilo je takoj po božiču, 26. decembra. »Napad se je začel ponoči, in bolj je šlo proti jutru, bolj je bilo hudo. Bolelo je ne glede na to, a sem sedela ali ležala. Bolelo me je na sredini, pa zadaj med lopatice se je širilo. Potem proti jutru pa je šla bolečina v vrat in ramena. Sploh nisem
pomislila na infarkt, prepričana sem bila, da imam težave z žolčem. Ponoči sem vstala, domačih nisem hotela buditi, in potem sem še bruhala. Bolečina je postajala vse bolj neznosna in ob šestih je bila že prav smrtna bolečina, ko ne moreš več niti do zraka.«
Otroci so poklicali v službo, da je ne bo, in sin jo je odpeljal na urgenco. Ko so z EKG ugotovili, kaj je, so ji takoj vstavili žilno opornico. »Samo ena žila se mi je osemdesetodstotno zamašila. In takoj, ko so predrli zaporo, da je kisik spet prišel do srca, ni bilo več bolečine. V trenutku!« Od tedaj se ji je življenje precej spremenilo.
Zapleti
»Od začetka sem se zelo pazila, potem pa so prišle še druge zdravstvene težave. Pri prehrani se še kar držim, le sol mi dela težave. Neslanega ne morem jesti. Kaditi sem nehala, vsake toliko prižgem to elektronsko cigareto, pravo pa sem zadnjo pokadila pred infarktom.« Po treh mesecih se je za polovični delovni čas vrnila v službo. Pa so se že po enem tednu dela pojavile težave – revmatoidni artritis. »Eni pravijo, da naj bi to imela že prej v sebi in da je infarkt zaradi tega tudi prišel, drugi pa, da je to posledica infarkta.« Bolezen skokovito napreduje. »Zdaj sem na medrolu, na citostatikih. Trinajst tablet na dan! Ta artritis ima zame veliko hujše posledice kot infarkt.«
Zakaj mislite, da ste ga dobili?
»To je dedno in ga je imela že moja mama, le da je do zdaj miroval. Potem pa mi je udaril z vso močjo. Nisem mogla odpreti mleka in dvigniti rolet.«
Ko je bil infarkt, ali ste pomislili, da vas mogoče preprosto ne bi bilo več?
»Zaradi hude bolečine sem pomislila, da bi najraje kar umrla, ampak tega nisem mislila dobesedno. Na smrt v resnici niti pomislila nisem. Saj najprej sploh nisem vedela, da imam infarkt. Drugače pa se smrti ne bojim, bojim se bolečine. Vedno pravim, ko bo, naj bo hitro. Tisti, ki pravijo, da je infarkt hitra in neboleča smrt, se motijo. Jaz vem, da presneto boli. Ne maram, da bi me ljudje, ki me imajo radi, gledali, kako trpim. Bog ne daj. Na poti na urgenco je bilo mojega sina bolj strah kot mene. Bil je čisto iz sebe.«
- Jože Stanko - Muri
Jože Stanko - Muri, 58 let, je konec julija pred dvema letoma na žgočem soncu igral tenis, ko ga je stisnilo. »Kolegu sem rekel, da bi nehala, ker me preveč duši in zadaj v hrbtu me je tiščalo, bolelo. Kot da bi mi v grlu ostala hrana. Močna bolečina. Prosil sem ga, naj me udari po hrbtu, pa ni bilo nič bolje. Takoj sem šel k dr. Zorčevi v Medicor in slikali so mi žile. Hoteli so, da bi dobil samo žilni opornici, pa ni šlo, ker sta bili arteriji preveč zamašeni, kar 85-odstotno. Čez en teden sem bil operiran.«
Ste že prej vedeli, da je z vami nekaj narobe?
»Mogoče kdaj ponoči. Včasih sem začutil v prsih utesnjenost, da bi me pa tako bolelo, pa ne. Imel sem posel, ukvarjal sem se z gostinstvom, kar se še zdaj, s tem da sem imel takrat, pred dvema letoma, še sedem lokalov. Imel sem čez trideset ljudi in to je bila živčna vojna. Veliko noči nisem spal zaradi problemov. No, danes imam samo še en lokal. Jaz imam to gensko. Mama je zaradi tega umrla pri mojih letih. Zaradi apnenja žil. Pa sem bil športnik, nekaj časa tudi profesionalni nogometaš, in to do 40. leta. To z žilami se mi pa ponavlja. Zdaj so ugotovili, da imam spet štiri nove zožitve, dve sta že 65-odstotni. Verjetno bom dobil žilne opornice. Saj če si pod kontrolo, potem je v redu. Na dan vzamem šest tablet – za holesterol, pritisk, za želodec, da se mi film naredi, ker je toliko tablet. Pa ene take bolj zeliščne, da nisem nervozen, pa še za aritmijo. Paziti je treba pri hrani, alkohola zelo malo, čim manj sladkih pijač, v glavnem pijem vodo. Športam pa veliko, čeprav so me opozorili, naj ne pretiravam. Ampak glede tega ne znam ne pretiravati, vsak dan igram tenis. Tudi nogomet še igram. Dvakrat me je že tudi malo stisnilo, tako da imam v športni torbi in tudi doma nitroglicerin. Skrivaj se malo posprejam. Je pa drug problem, reakcija zaradi najmočnejših tablet proti holesterolu. Mišice od tega bolijo in pečejo. Vpliva tudi na spolnost, včasih ja, včasih ne. To so pa tablete.«
Misel, da ste se dotaknili smrti, kako je to delovalo na vas?
»Šok. Lahko nastanejo komplikacije, pa se ne boste več zbudili. Ni mi bilo prijetno iti na operacijo. O vseh možnostih razmišljaš. Spremeniš se, bolj spoštuješ življenje. Zdaj pravim, da mi je vsak dan podarjen. Kadar me začne stiskati v prsih, me postane strah, res. Ni prijetno, res ne. Vsak rad živi.«
- Lado Leskovar
Lado Leskovar, legendarni glasbenik, je imel infarkt pred dvema mesecema in je prepričan, da tudi ve, zakaj. Po enem letu priprav je moral odpovedati koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani ob svoji 70-letnici. »Ponoči se je začela težka bolečina visoko na sredi reber in v roki od komolcev gor, tudi mravljinci. Moj prag bolečine je visok, to pa me je ponoči tri, štiri ure tako bolelo, da sem skoraj jokal. Nisem pa
hotel vznemirjati žene in mislil sem, da je zaradi hrane.« Potem je bolečina popustila in je zaspal. Naslednji dan popoldne se je spet pojavila. »Šel sem k dežurni zdravnici, dala me je na EKG, a ni nič pokazal. Naslednji dan EKG na urgenci spet ni pokazal nič posebnega, ko pa so pogledali kri, so rekli: 'Infarkt je bil, takoj gremo na poseg.' In so me slekli, dali na voziček in šli delat žilne opornice.«
Je vaše življenje zdaj kaj drugačno?
»Seveda je. Veliko prej se utrudim, jemljem sedem tablet na dan in aspirin moram do konca življenja jemati. Zdaj me je strah, ali bo želodec zdržal te tablete.«
Ste pomislili, da bi lahko umrli?
»Ne. Smrt je tako ali tako del življenja. Enkrat bom umrl. In o tem sploh ne razmišljam. Sem si pa rekel: 'Opa, glej, to se mi lahko spet zgodi.' In sem začel takoj urejati zapuščino. Neke stvari sem prepisal na otroka in ženo. To me je tudi opozorilo, da je treba narediti finančno bilanco svojega življenja.«
- Jurij Popov
Jurij Popov je novinar dokumentarno-feljtonske redakcije na Radiu Slovenija, fotograf, publicist in avtor knjig Prostitucija in Trgovina z ljudmi. Prst usode se ga je dotaknil tri dni po 53. rojstnem dnevu. »Enkrat popoldne me je zabolelo v grodnici, prav na sredini prsnega koša. Huda bolečina, zelo močna. Na lestvici od ena do deset bi ji dal osem.« Čez pol ure je popustila, opolnoči pa se je vrnila. Šel je na
urgenco in tam so ugotovili, da je infarkt. Na prvi pogled je bilo njegovo zdravstveno stanje videti obupno. Še dobro, da tega takrat ni vedel, le partnerici so povedali. »Rekli so ji, da je večji del srčne mišice verjetno odmrl in da je jutro še daleč – Bog ve, ali ga bom sploh doživel. Potem pa se je izkazalo, da le ni tako hudo.« Diagnoza je nestabilna angina pektoris. »Nabiral se mi je kotlovec,« pravi, »pri treh žilah se je pretok tako zmanjšal, da ni šlo več.« Eno so mu takoj razširili in vanjo vstavili žilno opornico, v drugo pa dva meseca pozneje. Doma je ostal sedem mesecev.
Zakaj mislite, da se je to zgodilo?
Jurij skomigne: »Infarkt oziroma telo te ubije, če se preveč izčrpavaš, tudi psihološko.« Ko je kot mlad novinar že tretjič zablokiral pred mikrofonom – preprosto ni več spravil besede iz sebe –, ga je zdaj že pokojni RTV-jevski zdravnik Javh opozoril, naj se manj napreza, naj bolj posluša svoje telo. »Infarkt razumem kot opozorilo. Nisem bolnik, ampak človek z motnjo. Medicina mi sicer lahko pomaga, bremena pa mi ne more odvzeti. Problem je nastal v meni in samo jaz ga lahko rešim. Tako kot pravi energijska medicina: moje zdravje je v mojih rokah. Človeško telo ni narejeno za toliko sedenja in hrane. Takoj sem nehal kaditi, in ker sem se zbal, da se bom potem zredil, sem šel na kolo.«
- Ženske smo na udaru
Kardiologinja profesorica doktorica Metka Zorc, dr. med., pravi, da je koronarna bolezen še vedno eden glavnih vzrokov smrti v deželah razvitega sveta in tudi v Sloveniji. »Ateroskleroza je tih, zahrbten proces, ki se začne že pri 25 letih in napreduje tiho, brez simptomov, lahko tudi desetletja. Faktorji tveganja so stres, zvišane maščobe v krvi, visok krvni tlak, sladkorna bolezen, debelost, kajenje in geni. Na ta zadnji dejavnik tveganja še vedno nimamo vpliva, vendar razvoj sodobne medicine že omogoča vpogled v gensko strukturo, kar bo v naslednjih
desetletjih gotovo pripomoglo k zmanjšanju obolenja. Posledica napredovale koronarne bolezni, ko je bolezenski proces že tako daleč, da se zamaši ena ali več vej koronarnih arterij, ki prehranjujejo srce, je miokardni infarkt. Del srčne mišice začne počasi odmirati. Če človek preživi obsežen infarkt, del srčne muskulature ob tem odmre, s tem se zmanjša črpalna funkcija srca, kar ima lahko za posledico celo smrt.«
Pri ženskah infarkt narašča.
Natančne statistike koronarne bolezni in miokardnega infarkta v Sloveniji ni. »Pred leti je to področje začel razvijati prof. dr. Marko Noč, dr. med., ko je organiziral sodobno zdravljenje akutnega koronarnega sindroma. V Sloveniji imamo približno 4000 bolnikov na leto. Vsako leto jih približno 1100 dobi žilne opornice in pri več kot 95 odstotkih je uspeh izjemen.«
Ali napad vedno močno boli?
»Infarkt načeloma boli. Praviloma ga spremlja bolečina v prsnem košu za prsnico, ki se po navadi širi v vrat, v spodnjo čeljust, v eno ali obe roki ali v hrbet. Vsaka taka bolečina je sumljiva. Imamo pa tudi primere, ko bolnik doživi infarkt, nima pa klasične bolečine. Predvsem tisti s sladkorno boleznijo imajo velikokrat manj simptomov. Večkrat tudi vidimo, da je kdo prebolel infarkt, pa tega sploh ni občutil tako drastično.«
Veliko več je moških kot žensk, mar ne?
»V zadnjem času ni več tako. Ženske smo danes prav tako izpostavljene stresnim situacijam, delu v službi, in po menopavzi, ko ni več zaščitnih hormonov, rada napreduje koronarna bolezen. Zadnja leta se je zato v svetu razvilo pravo gibanje proti koronarni bolezni pri ženskah, saj ta bolezen statistično narašča prav pri njih. Še posebno so nevarne holesterolne mehke lezije. To pa zato, ker lahko počijo, in razpoka take lezije povzroči nenadno zamašitev žile, ki se zapre zaradi krvnega strdka. To imenujemo akutni koronarni sindrom.«
