Vsi načrti, ki smo jih imeli, padejo v vodo, preplavita nas strah in občutek nemoči. Enako se zgodi, če za hudo boleznijo zboli kdo od bližnjih sorodnikov ali dober prijatelj. Prvi odziv je jeza, šok in občutek, da ne moremo nič narediti, da smo poraženi. Vsi ti občutki in čustva, ki nas preplavijo, ko izvemo slabo novico, so povsem normalni, pravijo psihologi, »to je del procesa, da se soočimo s stvarnostjo in jo sprejmemo takšno, kot je«.
Vzrok za strahove, ki jih občutimo, je po navadi v premajhnem poznavanju in preveč napačnih informacijah o bolezni. Zato strokovnjaki odsvetujejo, da v takšnih trenutkih poslušamo strašne zgodbe ljudi, ki po navadi o tej bolezni ne vedo ničesar, temveč naj se o njej pozanimamo pri ljudeh, ki nekaj vedo, in poskušamo dobiti čim več pravih in točnih informacij. Ravno resnične in točne informacije o bolezni bodo pripomogle, da se bomo z njo spopadli in začeli načrtovati prihodnje korake, kako ozdraviti. Po navadi je najbolje, da se o njej pozanimate pri svojem zdravniku ali specialistu, ki vas je sprejel. Še posebno pri takem, ki si bo vzel čas za vas in poslušal strahove, ki vas preplavljajo. Pri poteku zdravljenja je namreč odnos med bolnikom in zdravnikom še kako pomemben, dober odnos lahko precej pripomore k hitrejši ozdravitvi.
Spregovorite o bolezni
Ker bolezen v nas sproža negativna čustva in negativno razpoloženje, moramo čim prej najti način, da se s temi čustvi soočimo. Lahko nam pomaga pogovor z družinskimi člani, prijatelji, psihologom, tudi z duhovnikom. Ljudje smo si zelo različni in nekateri lažje o težavah spregovorimo z bližnjimi, medtem ko drugi najlažje svoje strahove zaupajo tujcu, nekomu, ki ga ne poznajo, na primer psihoterapevtu. Strokovnjaki odsvetujejo, da molčimo, pa naj bo razlog sram ali bojazen ali kar koli tretjega. Še posebno nam je težko, če je bolezen dolgotrajna. Nemalokrat se zgodi, da nas povsem izčrpa, in obstaja nevarnost, da bomo zboleli še za depresijo. Takrat je pogovor s strokovnjakom še kako koristen in celo nujen.
Zelo koristno je tudi, da se vključimo v kakšno društvo, kjer se ljudje z enakimi težavami družijo in drug z drugim delijo najtežje strahove. V Sloveniji je precej različnih društev, ki ljudem z najrazličnejšimi boleznimi pomagajo tako, da svoje člane podpirajo in jim pomagajo prehoditi po navadi dolgotrajno in težko pot do ozdravitve. Če v vašem kraju ali v vaši bližini takšnega društva ni, se lahko z njimi povežete prek spleta. Na številnih portalih so organizirani tako, da na vprašanja bolnikov odgovarjajo zdravniki. Za kontakt in nasvet vprašajte osebnega zdravnika. Včasih pomaga že, da o svoji bolezni in težavah, ki jih imate, spregovorite z nekom, ki je zbolel za isto boleznijo kot vi.
Ostanite prijatelj tudi v bolezni Vsi se bojimo, da bomo zboleli, in ko se to zgodi našemu prijatelju, se počutimo nemočne, postanemo napeti in vznemirjeni. Številni se bolnemu prijatelju izogibajo, zgolj zato, da bi se izognili lastnim neprijetnim občutkom, ki jih bolezen v nas sproža. In to je tudi največja napaka, ki jo naredimo. Najbolje mu bomo pomagali, če bomo še naprej ostali njegov – prijatelj. To pomeni, da ga bomo obiskovali, se z njim pogovarjali, ga poslušali in z njim počeli stvari, ki jih on še lahko. Ker so ob bolezni bližnjega po navadi tudi preostali člani družine pod velikim stresom, je zanj še kako pomembno, da se lahko zanese na nekoga, ki mu lahko zaupa in ki ga razume, torej na svojega prijatelja. Sicer pa, lahko je biti prijatelj, ko je vse dobro in ni težav, a prava slika se pokaže šele takrat, ko nastopijo težave. In prav bolezen je ena največjih preizkušenj in naše obnašanje takrat bo pokazalo, ali smo res pravi prijatelj. |
Postavite si nove cilje
Nemalokrat se zgodi, da zaradi težke bolezni ne moremo več delati tistega, kar nas je prej veselilo in v čemer smo uživali. Zelo pomembno je, pravijo strokovnjaki, da o tem, česar ne zmoremo več, ne razmišljamo preveč, temveč se osredotočimo na tisto, kar še vedno lahko počnemo, in se poskušajmo ob tem veseliti. Če na primer ne moremo več potovati kot prej ali teči, mogoče lahko hodimo, gremo s prijatelji na kavo, beremo ali pišemo. Dobro je, da si postavimo nove cilje in jih poskušamo doseči.
Pri ljudeh, ki težko zbolijo, se nenehno izmenjujeta strah in upanje. Upanje, da bomo ozdraveli, in strah, da mogoče ne bo tako. Med boleznijo bolnika preplavljajo tudi drugi številni strahovi, pojavljajo se vprašanja, ki v njem sprožajo zaskrbljenost in na katera si ne zna odgovoriti. Kaj, če zdravila ne bodo delovala, kakšni bodo rezultati preiskav, se bo bolezen spet vrnila in kdaj, se bo poslabšala in podobno. Strah nas je tudi, da bomo izgubili družinskega člana in prijatelja. Zaradi vsega tega so dobrodošle aktivnosti, ki človeka tudi sicer, ko je zdrav, sproščajo in umirjajo, kot so meditacija, joga, gibanje in druge dejavnosti, ki nam lahko pomagajo, da se umirimo.
Ko zboli član družine
Ko za hudo boleznijo zboli nekdo v družini, se življenje vseh družinskih članov v trenutku spremeni. Takrat je treba biti potrpežljiv in dati vsem možnost, da se prilagodijo novonastali situaciji. Po navadi se vsak človek drugače odzove na bolezen, nekdo pač potrebuje manj, drugi spet več časa, da se bo prilagodil novim razmeram. Vse je odvisno tudi od tega, kdo v družini zboli, je to otrok, vaš partner ali stari starši. Vendar ne glede na to, kdo je zbolel, je to stres za vso družino, še posebno za tistega, od katerega se največ pričakuje. Če je na primer zbolel vaš partner, potem ste sami verjetno pod največjim stresom. Vi morate poskrbeti zanj, prevzeti tudi njegovo delo v družini, hkrati ne smete pokazati, da vam je hudo, da mogoče ne zmorete. Najpomembneje je, da ima tisti, ki je zbolel, občutek, da bodo vsi skrbeli zanj, in se nanje lahko zanese. Ker se po navadi prav bolnik počuti krivega, da je zaradi njegove bolezni vse narobe in da je drugim zaradi njega težko. Pomembno je, pravijo strokovnjaki, da smo mu takrat v pomoč in podporo. Ker je skrb za težko bolnega člana družine, sploh če to traja dlje, lahko tudi zelo stresna, je pomembno, da si lahko drugi člani sami pomagajo in poskrbijo zase. Vsekakor je priporočljivo, da sprejmete vsako pomoč, ki jo lahko dobite, naj bo to od institucij, članov širše družine ali prijateljev. Poskusite si življenje organizirati tako, da vsak dan nekaj časa namenite sebi in svojim potrebam. Tako boste lahko vsak dan brez slabe volje in nemoči, da ne morete nič narediti, najbolj kakovostno skrbeli tudi za bolnega družinskega člana.
