Ko se začne, se ne ustavi

Usta se odprejo, kot bi hoteli pojesti ves svet, ustnice se raztegnejo čez zobe, neobičajni zvok prihaja po grlu navzgor, napetost strese telo in nato je kmalu vsega konec. Ta pojav poznajo vsi vretenčarji, mačke, levi, opice, psi, ptice ter celo plazilci in ribe, to je naša skupna evolucijska dediščina. A zakaj ljudje in živali brez opozorila na široko odprejo usta, da bi globoko in z užitkom vdihnili in izdihnili?

Zehanje je nehoteni refleks. Ko se začne, lahko sicer poskušamo zapreti usta, procesa pa ne moremo več ustaviti. Najpogosteje se pojavi zjutraj in zvečer, po spanju ali tik pred njim, tudi kadar se dolgočasimo, med gledanjem nezanimivega filma, med dolgo vožnjo ali delom, ki zahteva neprestano ponavljajoče se gibe, na primer za tekočim trakom.

Vzrok za nenavadno globoko dihanje ni, kot so dolgo menili, pomanjkanje kisika v možganih, niti človek, ki dlje vdihuje čisti kisik, tega refleksa ne more zatreti, trdi psiholog Robert Provine z univerze v Marylandu. Tudi velik delež ogljikovega dioksida v zraku naj ne bi bil kriv za to. Zehanje naj bi nam le pomagalo, da ostajamo budni. Če smo utrujeni, telesna napetost postopno popušča. Predvsem mišice na obrazu in zatilju postanejo vedno bolj ohlapne. Ta refleks sproži ukaz, naj se spet napnejo, zato zazehamo. Ko se zbudimo, refleks poskrbi za to, da se dihalne poti razširijo in zrak lažje prodre v pljuča, mišice se napnejo in krvni obtok je poživljen, mi pa živahnejši. Ko zazehamo, bolje delamo: srce nam bije hitreje, krvni pritisk se dvigne, možgani so nared, da se spet zbrano posvetijo delu oziroma obdelavi podatkov.

Od leva do rib

Živali zehajo, kadar morajo biti budnejše ali če kmalu sledi nekaj, kar jih prisili v spremembo vedenja. Levi v ujetništvu posebno pogosto zehajo tik pred hranjenjem, redkeje pa v jutranjih urah ali po hranjenju, trdi ameriški znanstvenik Ronald Baenninger. V divjini živeče hijene krožijo okrog plena in pri tem izrazito pogosto zehajo v pričakovanju obilnega obroka. Za leve v živalskem vrtu se zdi čas hranjenja najbolj napeti trenutek dneva in zanj potrebujejo vso svojo pozornost. Iz tega razloga zeha tekač pred startom maratona, glasbenik pred koncertom ali šolar, dijak, študent pred preizkusom znanja.

Živali, ki se prehranjujejo le z rastlinsko hrano, na primer konji, kamele in zajci, zehajo redkeje kot plenilci. Francoski znanstvenik Bertrand Deputte pojasnjuje, da rastlinojede živali potrebujejo več hrane, da bi potešile telesne potrebe po energiji. Za hranjenje porabijo več časa kot plenilci in morajo biti bolj pozorne na svoje sovražnike, zato manj spijo in tudi redkeje zehajo.

Poskusi kažejo, da je zehanje odvisno od vnosa kalorij; če rastlinojede živali hranimo z bolj kalorično hrano, več počivajo in tudi več zehajo. Edine izjeme so očitno žirafe, saj jih še nihče ni videl zehati. Spijo največ do trideset minut na dan, preostali čas dneva so povsem budne.

Živali z zehanjem okolici nekaj sporočajo ali samo premagujejo stres. Siamska bojna ribica (Betta splendens) požene tekmece v beg s tem, da proti njim na široko odpre usta in jih sunkovito spet zapre. To počne, dokler se vsiljivec ne umakne. Visoko razvite živali, na primer samci javanske opice (Macaca fascicularis) in mandrili (Mandrillus sphinx), z zehanjem preizkušajo, kdo je močnejši. Višje ko je žival na »družbeni« lestvici krdela, pogosteje odpira usta. Opičji samci tako pokažejo kočnike in naženejo strah v kosti preostalim članom tropa.

Nalezljivost

Otroci v maternici zehajo že od enajstega tedna nosečnosti, ko se izoblikuje njihovo možgansko deblo. Že v tej stopnji razvoja ima refleks zehanja pomembno vlogo, da se pljuča pravilno razvijejo, meni vodja središča za gensko in prenatalno diagnostiko iz Tennesseeja Richard Roberts. Zarodek z zehanjem in kolcanjem sprošča svoje dihalne poti ter iz njih odstrani tekočine in trdne delce. Refleks po rojstvu nima nobenega pomena več, še zatrjuje.

Številni znanstveniki menijo drugače. Z razvojem možganov, od preprostih pri plazilcih do zapletenega miselnega organa pri človeku, je funkcija zehanja postala bolj zapletena. Medtem ko ribe le refleksno odpirajo usta, da bi pregnale tekmece, je zehanje pri ljudeh celo nalezljivo. Menijo, da zato, ker se podzavestno postavimo v položaj drugega in instinktivno začnemo zehati z njim.

Z vidika razvojne biologije lahko nalezljivo zehanje imenujemo nebesedna komunikacija. Ob tem nehote dobimo informacijo o tem, kako buden je naš sogovornik. Takšen prenos razpoloženja je imel morda v zgodnjem stadiju človekovega razvoja pomembno vlogo pri usklajevanju življenja v skupini. Poskusi britanskih znanstvenikov kažejo, da to lastnost delimo z najbližjimi vrstami, človeku podobnimi opicami. Šestim šimpanzjim samicam so predvajali videoposnetke zehanja njihovih vrstnikov. Štiri se za to niso zmenile, dve pa sta storili to, kar običajno naredimo ljudje, globoko sta vdihnili, prsni koš, čeljusti in vratne mišice so se napeli, usta pa so se odprla tako na široko, da so jima v oči stopile solze, sledil je glasen vzdih in zehanja je bilo konec.