Otroci in tudi odrasli se večkrat srečamo z občutki tesnobe, bojazni in strahu. Pri otrocih je strah normalen del razvoja, saj jih obvaruje pred nepremišljenimi tveganji in jih uči soočanja z izzivi življenja. Bojazen je po definiciji občutek ogroženosti brez jasnega razloga, navadno se pojavi, ko ni očitne grožnje za posameznikovo varnost ali dobro počutje. Zaradi nje lahko hitro zapustimo določeni prostor ali se izognemo neprijetni situaciji. V večini primerov nam začne ob napadu tesnobe razbijati srce, obliva nas pot, imamo občutek nelagodja v želodcu. Bojazni so tudi koristne, saj zaradi njih ostanemo na preži in zbrani pa tudi bolj previdni: otrok, ki se boji ognja, se pač ne bo igral z vžigalicami.
Narava in povodi za bojazen, tesnobo in strahove se spreminjajo z otrokovim odraščanjem: dojenčki se bojijo tujcev, višine, teme, živali, krvi, žuželk, samote, med 10. in 18. mesecem starosti se bojijo ločitve od staršev, postanejo vznemirjeni, če eden od njiju ali oba zapustita prostor. Med četrtim in šestim letom se bojijo stvari, ki ne obstajajo, na primer pošasti in duhov, med sedmim in 12. letom pa tistega, kar odslikava stvarne okoliščine, na primer telesnih poškodb ali naravnih katastrof. Z odraščanjem se strahovi poslovijo, otrok pa postane celo navdušen nad predmetom, ki ga je še do nedavnega na smrt strašil: če pri petih letih ni hotel zaspati brez prižgane luči, nekaj let pozneje uživa ob poslušanju zgodb o strahovih. In obratno, otrok, ki si želi velikega plišastega leva, se boji drobnega sosedovega psa. Starši morajo ločiti med strahovi, ki so del razvoja, in tistimi, ki so posledica neprijetnih izkušenj (nesreča pri vožnji s kolesom, ugriz psa, nezgoda med plavanjem itd.).
Samotarstvo ima lahko dolgotrajne posledice
Če so bojazni dolgotrajne, lahko vplivajo na otrokovo počutje. Samotarstvo ima lahko dolgotrajne posledice: če se otrok boji zavrnitve vrstnikov in se jih izogiba, bo ostal brez priložnosti, da bi razvijal družbene spretnosti, in postal še bolj osamljen. Starši morajo prepoznati, za kakšne bojazni in strahove gre, ter otroka ustrezno usmerjati. Zavedati se moramo, da lahko strahovi prerastejo v fobije, ki so lahko uničevalne, so eden najpogostejših razlogov, da otroci potrebujejo strokovno pomoč psihologov.
Strokovnjaki staršem svetujejo, naj bodo pozorni na neobičajne vedenjske vzorce, ki se ponavljajo. Ob hitrem ukrepanju bodo preprečili, da bi strahovi prerasli v fobije. Pomembno je, da se ne izogibamo vzrokom strahov – če se otrok boji psov, ne gremo na drugo stran ulice, ko nam nasproti pricaplja kosmatinec. Otroku ljubeče ponudimo oporo in občutek varnosti ter mu pomagamo v neprijetni situaciji. Intenzivnost strahu pogosto omili pogovor, obstajajo pa tudi druge tehnike soočanja s strahom. Otrok lahko zapusti vaš objem, se za trenutek sooči s strahom, nato pa vrne v vaše varno zavetje. Lahko si ponavlja spodbudne izjave, ki krepijo samopodobo, kot sta Jaz to zmorem in Vse bo v redu. Priporočljive so še tehnike sproščanja, na primer vizualizacije lebdenja na oblaku, ležanja na plaži in globoko dihanje.
