Oteženemu soočanju staršev s fizičnim ali čustvenim odhodom otrok od doma oziroma iz primarne družine strokovno pravimo sindrom praznega gnezda. Pojavi se pri starših, ki so na otroke precej navezani, v sebi pa globoko prestrašeni. Če se s to stisko ne zmorejo soočiti, jo prenesejo na otroka, potem pa se hitro srečamo z drugim, pri nas zelo pogostim fenomenom, to je podaljšano ostajanje otrok doma, pravi psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch, ki se v svojem Inštitutu Vita Bona v Ljubljani ukvarja zlasti z zakonsko družinsko terapijo. Njene izkušnje potrjujejo, da v čustveno zdravih družinah mladostniki brez težav odidejo in se z veseljem vračajo domov.
Večje težave z otrokovim odhodom ima običajno tisti od staršev, ki je na otroka zelo navezan.
»Nekateri starši čutijo ponos in veselje, kar je zelo naravno in pokaže na zdrave razmejitve, drugi pa tega ne zmorejo, saj jih preplavi močan strah pred izgubo otroka. Seveda je naravno, da vse spremembe v družini prinesejo mešanico občutij in vprašanje, kako naprej, sploh če je bila mamina 'služba' izključno skrb za otroke in bo njihov odhod zelo spremenil njeno vlogo. Toda močan strah pred izgubo otroka se navadno pojavi pri tistih, ki so prestrašeni zaradi preteklih izkušenj, ko so se res počutili zapuščene in tega niso predelali. Težje se s spremembo soočajo tudi tisti, ki imajo ranjen občutek lastne vrednosti in slabšo kakovost partnerskega odnosa. Pomembno vlogo igra tudi slog navezanosti. Mama, ki je na otroka navezana tesnobno, se v sebi ne počuti dovolj dobra mati, to pa se lahko odraža ravno v tem, da ga težko 'spusti na svobodo', ker jo je strah, kaj sledi.«
 |
| Starši naj bi odhod otroka sprejeli kot nekaj naravnega in samoumevnega. Foto: Guliver/Thinkstock |
Mamin blagoslov
Pri sprejemanju otrokovega odhoda ni toliko bistven njegov spol kot odnos, ki je najbolj zavezujoč, pravi sogovornica. »V stroki družinske terapije poznamo izraz postaršen otrok, ki označuje otroke, ki so prevzeli skrb za starše, njihovo funkcijo ali pa funkcijo enega od staršev. To se zgodi v družinah, kjer mama in oče ne zmoreta starševstva ali kjer partnerski odnos šepa. Otroci se čutijo dolžni čustveno poskrbeti za starše in zaradi krivde ne zmorejo oditi. V tem primeru je nevaren pojav družinskih trikotnikov, kjer se eden od staršev čustveno preveč poveže z otrokom namesto s partnerjem. S tem ga prisili, da čustveno skrbi zanju. Otroka to izjemno zaznamuje in je osnova za t. i. odvisne odnose. Zato je pomembno, da starši vedno gradijo na partnerskem odnosu.«
Za starše, ki so v stiski, je hudo ob odhodu bodisi 18-letnika bodisi 28-letnika, saj zanje nobena starost ni pravšnja, ker se bodo vedno počutili izdane, osamljene in prestrašene. Zato je nujno, da te občutke prepoznajo, se z njimi soočijo in predelajo, če jim je res hudo, tudi s strokovno pomočjo družinskega terapevta. Potem je lažje, razloži strokovnjakinja. »V terapevtski praksi bi denimo 14-letnika vprašali, kako to, da je odšel tako hitro, 30-letnika pa, zakaj ne more oditi, kdo vse mu odhod onemogoča. V relacijski družinski terapiji pravimo, da je za odhod odgovorna mama: ona je tista, ki da 'blagoslov', da otrok lahko gre.« In nasvet? »Vsaki mami in očetu, ki jo/ga prestraši že misel na prazno gnezdo, priporočam poglobljeno soočenje z izvori svojih občutkov, še preden otrok odide. Predvsem pomaga, da najdejo varne bližnje odnose, kjer lahko o tem spregovorijo in so v svoji stiski slišani. Ko o težkih občutkih spregovorimo, izgubijo svojo moč in postanejo manj intenzivni.«
Kako je bilo nekoč? V preteklosti je bilo veliko stvari drugačnih. Na eni strani so otroke prek dela vzgajali v samostojne in samozadostne, po drugi se je spoštovanje staršev zahtevalo skoraj za vsako ceno. Zato so samozadostni otroci lažje odšli, tisti, ki so čutili največji občutek dolžnosti (navadno zadnji), so ostali. Starši, ki so morali predelati odhode otrok, so to najbrž reševali s pomočjo dela, ne toliko s soočanjem s svojimi občutki ali s pogovori, o prejšnjih generacijah razmišlja Katja Knez Steinbuch. |
