Najbolj ogroženi so tisti, ki so živeli v sirotišnici in ki so jih posvojili pozneje v otroštvu: na svoje skrbnike in neznance se njihovi možgani odzivajo enako.
Prijaznost brez presoje, ko se otroci in mladostniki brez zavor približajo tudi neznancem, jim brezpogojno zaupajo, je značilnejša za tiste, ki so bili v najmlajših letih žrtve zlorab ali občutnega pomanjkanja starševske ljubezni, je pokazala raziskava univerze v Los Angelesu.
Neprimerno in tudi tvegano vedenje je posebno izrazito pri tistih, ki so odraščali v ustanovi, denimo sirotišnici, ali pa v reji: kot so pokazali posnetki amigdale v možganih, se takšni otroci odzivajo povsem enako na posvojiteljico in na popolne neznance! Več časa ko je otrok preživel v ustanovi, manj dejavna je bila njegova amigdala, ki ima pomembno vlogo pri razvoju čustvene bližine v odnosih, in slabša je bila torej tudi njegova presoja pri vstopanju v nov svet, je pojasnila Aviva Olsavsky, psihiatrinja na inštitutu za nevrološko znanost in človekovo vedenje na losangeleški univerzi: »Prvi stiki med otroki in starši oziroma skrbniki odločno vplivajo na njihovo sposobnost presoje v poznejših letih, pokazali smo, da ima pri tem odločilno vlogo prav amigdala. Tisti otroci, ki so nekoliko pozneje razvili pristne odnose s krušnimi starši, kažejo posledice časa, ko so živeli v pomanjkanju ljubezni ali celo zlorabi.«
Ni strahu pred neznanim
V študiji, ki tudi širše obravnava vpliv odraščanja na razvoj možganov, so sodelovali otroci in mladostniki, stari od štiri do sedemnajst let, približno polovica jih je od petih mesecev do petih let živela v sirotišnici: raziskovalci so jim snemali možgane, medtem ko so jim kazali fotografije njihovih mater posvojiteljic in popolnih neznank, sodelujoči skrbniki so študiji prispevali še podatke o prvih letih življenja njihovih varovancev. Preiskave možganov so pokazale, da se je amigdala pri otrocih, ki so živeli z biološkimi starši ali pa so jih posvojili v zelo zgodnjem obdobju, odzvala mnogo burneje pri pogledu na neznane ljudi, pri tistih, ki so velik del življenja preživeli v ustanovi, brez topline ali ljubeče osebe, pa so bile razlike med odzivi na znane ali pa neznane ljudi zanemarljive. Raziskovalci so še opazili, da so bili do tujcev najzaupljivejšši tisti, ki so jih posvojili pozneje; takšni niso pokazali strahu pred neznanim, najverjetneje zato, ker je globoko v njih zasidrano prepričanje, da jim je tudi posvojiteljska družina pravzaprav tuja.
Prijaznost brez presoje še ne pomeni takojšnje prijateljske naklonjenosti, gre predvsem za odsotnost zadržanosti in sramežljivosti, ki jo najmlajši pa tudi starejši običajno kažejo do neznancev. Takšno vedenje je lahko pravzaprav pravi strah in trepet za starše, saj prinaša tudi veliko tveganje: strah pred neznanim je obrambni mehanizem, ki ga otroci v zgodnji dobi razvijejo ob pristnem stiku z najbližjimi domačimi – ti jim pač pomenijo največjo mogočo varnost in zavetje –, brez tega zavedanja pa so povsem izpostavljeni številnim grožnjam.
