Ste klismeni? Pismeni, poučeni o klitorisu? Kot ugotavlja razvpita ameriška umetnica Sophia Wallace, ki opeva seksualnost nekoliko drugače, najverjetneje vemo porazno malo o organu, namenjenem izključno užitku!
»Grozljivo je, ko pomislimo, da so prave znanstvene razsežnosti klitorisa odkrili šele 1998.,« ugotavlja Wallaceova. »Povrhu pa o ženskem telesu še vedno nimamo pojma!« Po večini ga opisujejo kot gumbek, morda jeziček, skrit med nogami, le redki vedo, da gre pravzaprav za mnogo več kot le viden in nadvse občutljiv ter nabrekljiv ščegetavček, temveč velik notranji organ, zapleteno strukturo iz dveh mesnatih krakov, ki ob vzburjenju objameta vagino. Leta 1998 je avstralska urologinja Helen O'Connell objavila članek o smislu in videzu najpomembnejše ženske erogene cone: ste vedeli, da je lahko klitoris, ko ni vzburjen, dolg tudi devet centimetrov, kar je lahko tudi več kot penis brez erekcije? O anatomiji klitorisa so pisali že sredi 19. stoletja, a študija O'Connellove velja za prelomno; kot ocenjuje Wallaceova, je žensko telo pogosto sredstvo oglaševanja, glavna prispodoba seksualnosti, vodilo v umetnosti in domišljiji: »Toda o klitorisu, ki je tisti resnični izvor ženske seksualnosti, ne govori nihče! Niti v pornografiji mu ne pripisujejo ustrezne vloge, še bolj žalostno pa je, da se ženske sramujejo svojega glavnega izvora vzburjenja in le redko prosijo svojega moškega, da jih zadovolji prav prek te točke.«
Pravica vseh
Da bi popravila krivico zanemarjenemu ščegatavčku, je Wallaceova že lani začela nadobuden in odmeven projekt klismenosti (cliteracy), pismenosti o klitorisu, da bi preusmerila pozornost javnosti na središče doživljanja seksualnosti pri ženskah in podučila o glavnem centru vzburjenja. Sto zakonov klismenosti in klitorisov rodeo sta zdaj izjemno priljubljeni instalaciji newyorške poulične umetnosti: prva z gesli na velikanskih plakatih podaja zanimiva dejstva, nova spoznanja, zmote in raziskave, povezane s klitorisom, druga pa ponuja neverjeten vir zabave in tudi vzburjenja – pri obeh pa je v ospredju velikost, kajti prav ta lastnost je pri ščegetavčku najbolj zanemarjena, poudarja Wallaceova, zato se ob njenih stvaritvah tudi košarkarji počutijo majhne.
Želi si še, da bi s tako iskrenim in pristnim prikazom ženske seksualnosti o tej svobodneje spregovorili vsi – tudi razvite države so, ko govorimo o spolnosti, še vedno preveč nazadnjaške in zadržane, je prepričana, upa pa, da bo s svojimi mojstrovinami opozorila tudi na brutalne krivice, ki jih doživljajo ženske in deklice v nerazvitih deželah, in na možnosti vnovične obuditve vzburjenja, kar je že pri več tisoč žrtvah uspelo francoskemu zdravniku Pierru Foldesu. »Klismenost je prirojena pravica vseh, zanjo ne obstajajo državni zakoni, a je kljub temu marsikatera ženska iz takšnih ali drugačnih razlogov prikrajšana za spolno vzburjenje,« je o svojem izvirnem projektu še pristavila Wallaceova.
