Zadnjič sva sedeli z Lidijo na kavi in se ukvarjali z najbolj klasičnim vprašanjem za to obdobje leta – kje bova preživeli silvestrovo. In potem je pogovor nanesel na to, koliko se je zgodilo v iztekajočem se 2014. Resno sem se vprašala, ali je to normalno: toliko dogajanja, toliko sprememb, toliko čustev.
»Pa mi, prosim, povej, kje piše, kaj je normalno?« mi je rekla, ko je opazila moj zaskrbljeni obraz. Da se nisem prehitro prepustila? Da nisem spet prehitro odprla svojega srca? »Maja, nehaj. Že dolgo te nisem videla takšne. To si iskala. Nekoga, ki te bo imel rad. Brez kompliciranja. Samo zares in iskreno rad. In on te ima, se vidi na sto kilometrov.«
Res je. Z njim je tako preprosto. Nič spraševanja, kaj pomenijo njegove besede, nič večurnega tuhtanja o tem, kaj mi hoče sporočiti s svojim obnašanjem. Vse je kristalno jasno. Samo skupaj želiva biti. Nič igračkanja, nič brezplodnega pregovarjanja o tem, kaj sva ali, bolje rečeno, kaj nisva.
Zato bom zlobne komentarje, da mi je letos že tolikokrat spodletelo, preslišala. Januarja, ko sem svoje življenje – pravzaprav načrtno – postavila na glavo, sem bila približno tri leta v resni zvezi, pred tem pa še približno toliko časa samska. Zakaj se letos vse odvija drugače in predvsem hitreje, ne vem. A se ne bom (več) obremenjevala. Ker se prvič po zelo, zelo dolgem času ne sprašujem, ali je to to. Se ne rabim. Ker vem, da je. Ta občutek me navdaja s srečo. In do nje imam – po vseh padcih in razočaranjih – pravico. Pa pika.
»Letos je res posebno leto. Ne le nova ljubezen, tudi veliko drugih stvari se je spremenilo. Moj odnos do mamine smrti, recimo. Šest let sem potrebovala, da sem dala to iz sebe. Res mi je odleglo. Šele zdaj, se mi zdi, lahko poiščem nove zmage. Nove izzive. Nove sanje,« sem ji razlagala.
Prikimala je. Ena od stvari, ki jih imam na njej najraje, je to, kako verjame vame. Vedno, v vsakem trenutku. Podpirala me je tudi, ko je bilo najtežje, in takšne ljudi lahko naštejem na prste ene roke. »Maja, v bistvu se je izkazalo, da je bil vsak tvoj padec hkrati – vzpon. Saj veš, kako vedno pravim: vse se zgodi z razlogom. Vsaka preizkušnja, vsaka bolečina. In vsak človek, ki ga spoznamo, v naše življenje pride zato, da nas nekaj nauči. Tudi če samo za kratek čas in tudi če nas zelo prizadene. Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj tam, kjer si.«
In ko sem po celem dnevu prišla domov in na postelji zagledala dekico, zloženo v srček (kako malo je včasih treba, kajne?), sem vedela, kje sem in kje bom – tudi v novem letu. Točno tam, kjer moram biti. Ob njem in ob ljudeh, ki mi pomenijo največ.
