Shujšala sem kilo in pol. Ne da bi sploh vedela. Saj je jasno, da čim si zastavimo cilj izgube teže, razne dobrote kar same letijo v usta. Če pa se prizadevno lotimo naloge, pa po dnevu brezciljnega stradanja vase spravimo količino hrane, ki bi potrebe povprečnega jedca zadovoljila za ves teden. Tokrat pa je stvar malce drugačna. Ni nobenega pritiska. Odkar sem se poglobila v knjižice, ki razlagajo moj genski material, seveda ne razmišljam o nikakršni dieti. Je pa res, da sem pozorna na slog prehranjevanja in glede na to, da sem – po genih sodeč – mediteranski tip jedca, zadeva sploh ni zapletena. Za dopoldansko malico si privoščim sadje in bog ve, da moj telešček še nikoli ni bil zadovoljen le z jabolkom. Morda je Evi zadoščalo, meni pač ne.
Hehehe, jaz se ne zaviram. Namesto bednega sendviča (tisti s »pumpe« mi zaradi številnih poti, ki jih imam na račun svojega poklica počasi že štrlijo iz ušes) si privoščim pol sadovnjaka. Pomaranče, mandarine, klementine, mineole, kiviji, mušmule, ananas, avokado in vse, kar je še teh izumov narave, najde svoje mesto v toplem zavetju mojega želodca. Poleg tega so ti sadeži bogati s C-vitaminom, kar je izvrstno za imunski sistem, zaradi fruktoze pa imam še občutek, da sem v naravni slaščičarni.
Kadar to ni dovolj, seveda ne trpim kruljenja, ampak hitro pogrizem še kakšen orešček. Za energijo in moč. Komaj čakam na sestanek s prehransko strokovnjakinjo, s katero bova lahko kakšno rekli na račun vseh hranil, ki bi jih moral človek spraviti vase, da bodo geni zadovoljni. Tole LifeGenetics življenje utegne biti še kako zanimivo …
