Kdo so moški, povzročitelji intimno- partnerskega nasilja in umorov?

Jutri, 25. novembra, je dan boja proti nasilju nad ženskami, s katerim se začenja tudi 16 dni akcij ozaveščanja o problematiki nasilja, ki ga ženske po vsem svetu doživljajo zaradi lastnega spola. Pozornost bomo namenili intimnopartnerskemu nasilju nad njimi, čeprav z nekoliko drugačne perspektive, in sicer z osredotočenostjo na povzročitelje. Torej na nasilne intimne partnerje, saj so, statistično gledano, najpogostejši povzročitelji nasilja nad ženskami.

Navajeni smo, da se v kontekstu nasilja nad ženskami praviloma ukvarjamo z žrtvami, kar je seveda prvotnega pomena in tudi prav. Najprej in v prvi vrsti je treba poskrbeti za žrtve in njihovo zaščito in tistim ženskam, ki niso preživele nasilja, dati glas, da njihove zgodbe ne gredo v pozabo in nas opominjajo na napake, ki so bile v primerih izgube življenj storjene. Praksa tako v Sloveniji kakor globalno je prvotno vpeljevala mehanizme in ukrepe za zaščito žrtev. Prav tako so večinsko nastajale raziskave, ki so se osredotočale predvsem na viktimološki vidik nasilja, torej na proučevanje značilnosti in potreb žensk žrtev nasilja. Ob tem pa se je pogosto povsem zanemarilo vprašanje o povzročiteljih nasilja in njihovih psihosocialnih značilnosti. Tega vprašanja seveda ne gre postaviti pred vprašanje zaščite in interesov žrtev, to je in mora ostati primarnega pomena. Ob tem pa ugotavljamo, da je za vsestransko in učinkovito zaščito žrtev tudi to vprašanje zelo pomembno. Proučevati, kako delujejo nasilni moški, katere so njihove značilnosti in psihološki profili, je pomembno zato, da lahko vpeljemo uspešne preventivne ukrepe in povzročitelje pripeljemo do točke, da bodo nehali uporabljati nasilje in se ustavili, preden izvedejo ultimativno nasilno dejanje, kot je umor.

Nasilje kot pravica

Kot opozarjajo nekateri strokovnjaki/nje, je največje zagotovilo za zajezitev nasilja to, da ga nasilen moški neha uporabljati. Na prvi pogled zelo enostavna rešitev, ki pa ima za seboj izredno zapleteno formulo. Pripeljati povzročitelja nasilja do točke, da neha uporabljati nasilje, se kaže kot izredno kompleksno in težavno, saj, kakor bomo videli v nadaljevanju, gre za moške, ki uporabo nasilja praviloma razumejo kot svojo pravico, kot nekaj, do česar so upravičeni. Ti moški namreč izkazujejo zelo visoko toleranco do nasilja in nikakršnega uvida v lastno nasilno vedenje. Praviloma ga zanikajo ali minimalizirajo in vzrok zanj prelagajo na partnerico.

In kdo so ti moški?

Kaj je zanje značilno? Zelo pogosto se srečamo s stereotipnim prepričanjem, da so to praviloma nenasilni posamezniki, ki so jih k takšnemu ekstremnemu dejanju pripeljale ekstremne okoliščine, alkohol, duševna bolezen ali ekstremni dogodek, ki jim je v danem trenutku zameglil um. Pogosto javno mnenje obkrožajo nepreverjena dejstva, ki opravičujejo takšna dejanja in v storilcu celo vidijo žrtev, ki jo je bodisi izzvala (bivša) partnerica bodisi se zaradi prej omenjenega v danem trenutku ni mogel obvladati. Pogosta pa so tudi opravičila, zlasti v primeru umora bivših partneric, da se moški z izgubo ljubljene osebe ni mogel sprijazniti in se zato ni mogel obvladati. Sodna praksa v nekaterih državah še vedno priča, da sodniki/ce in porota vključujejo prešuštvo partnerice v primeru intimnopartnerskih umorov med olajševalne okoliščine za storilca.

Kaj pravijo empirični podatki

Je res tako? So storilci intimnopartnerskih umorov res nenasilni moški, ki so jih do takšnih ekstremnih dejanj pripeljale določene specifične ekstremne okoliščine? Empirični podatki o psihosocialnih značilnosti storilcev intimnopartnerskih umorov nedvoumno kažejo, da nobena od navedenih trditev ne drži. Analiza pregledanih primerov v Sloveniji za obdobje od leta 2000 do leta 2011 jasno pokaže, da so intimnopartnerski umori žensk pogosto vnaprej »napovedana« kazniva dejanja, ki se le redko zgodijo iznenada. Moški namreč partnerico praviloma umori po dolgem obdobju »intimnega teroriziranja«, ki se najpogosteje manifestira kot fizično in psihično nasilje, to pa praviloma spremljajo tudi druge oblike zlorab in izkoriščanja. Svojo namero, da izvedejo kaznivo dejanje, jasno kažejo tudi z dlje trajajočimi in ponavljajočimi se grožnjami in zalezovanjem. Način izvedbe kaznivega dejanja in vrsta naklepa prav tako pokažeta, da gre praviloma za premišljeno kaznivo dejanje, ki ga storilec želi storiti, in ne za naključen dogodek ali nesrečo. Podatki kažejo, da sta bili zavest in volja pri veliki večini storilcev ob izvršitvi kaznivega dejanja praviloma v celoti ohranjeni, v malo manj kakor polovici pa se je glede na zaključke sodišč storilec na kaznivo dejanje prej pripravil in ga načrtoval. Tako kakor različne tuje raziskave tudi analiza za slovenski prostor pokaže, da so nekatere individualne značilnosti storilca, na primer nezaposlenost in socialna deprivilegiranost, viktimiziranost v otroštvu zaradi družinskega nasilja, zloraba alkohola in drog, duševne motnje in motnje osebnosti, sicer pomembni dejavniki tveganja za intimnopartnerske umore žensk in jih je pri preventivnem delovanju treba upoštevati. Obenem pa analiza jasno pokaže, da individualnih karakteristik povzročiteljev ne gre razumeti kot primarnega vzroka za nasilje in umore. Primarni vzrok za uporabo moškega (smrtonosnega) nasilja nad partnericami je treba iskati v kontekstu družbenih in kulturnih vzorcev, ki so podlaga za to, da postane moški v intimnopartnerskem odnosu nasilen.

Storilec ima tradicionalne ideale

Analiza psiholoških profilov in osebnostnih karakteristik storilcev je namreč pokazala, da so povzročitelji intimnopartnerskih umorov in poskusov umora heterogena skupina posameznikov, ki se lahko na nasilje odzivajo zelo različno, so jim pa nesporno skupni jasni tradicionalni ideali in vrednote glede odnosov med spoloma in vloge ženske. Gre za moške, ki svojo partnerico razumejo kot lastnino, ki jo s partnerskim odnosom pridobijo v trajno last in se mu kot taka nima pravice upirati. Prav tako je mogoče ugotoviti, da so storilci nesamozavestni posamezniki, ki po nasilju posegajo zaradi frustracij, ker ne dosegajo družbenega ideala moškosti in se zavedajo svoje nemoči, tako v družbi kakor v intimnem odnosu.

Moč je izničena

Poseg po smrtonosnem nasilju je pogosto reakcija na zavedanje, da sta njihova moč in nadzor nad partnerico dokončno izničena. To je potrdila analiza motivov za umor, ki dokazujejo, da se morilsko vedenje pri nasilnem moškem najpogosteje sproži ob partneričinem neizpolnjevanju njegovih zahtev. Moški v vzorcu za slovenski prostor so smrtonosno nasilje nad partnerico v glavnem izrabili kot sredstvo za repozicioniranje sebe in lastne avtoritete tako v odnosu do partnerice kakor v širšem okolju. Pokazalo se je, da nasilja niso doživljali kot izraza svoje moči, temveč prej kot izraz njenega zloma. Če torej drži, da so ti moški bili že prej nasilni, se pri tem postavi vprašanje, zakaj je vtis v širši javnosti in pogosto tudi v medijih v primeru intimnopartnerskih umorov, da imamo opraviti z nenasilnimi moškimi, ki iz nepojasnjenega razloga posežejo po tako ekstremnem nasilju? Je res mogoče, da nihče ni vedel za njegovo predhodno nasilniško vedenje?

»Sramota« se skriva

Temu vprašanju je možno delno pritrditi, saj analiza pokaže, da so bili z nasiljem pogosto seznanjeni le ljudje, ki so bili v najožjem krogu žrtve in storilca (starši, tesni prijatelji/ce, sorodniki/ce, najbližji sosedje/e). Po drugi strani pa imamo ljudi, zlasti iz delovnega okolja in širšega lokalnega okolja, ki z dogajanjem med partnerjema niso bili seznanjeni in so storilca poznali kot povsem običajno osebo.

Zakaj je tako, je mogoče razložiti z analizo psiholoških profilov storilcev, ki zelo jasno pokaže, da so v veliki večini primerov to osebe, ki nasilje uporabljajo in izrabljajo le znotraj družine in nad šibkejšimi od sebe. Večinoma so to moški, ki so bili zunaj doma praviloma poznani kot nenasilni in umirjeni, nekateri kot tudi zelo priljubljeni. Gojijo dva vidika osebnosti, njihova zunanja podoba je povsem drugačna od tiste, ki jo imajo v kontekstu družine. Tako med storilci najdemo izredno priljubljenega profesorja, uspešnega inženirja, dobrega in ustrežljivega soseda, ki pa so svoje partnerice in otroke psihično in fizično maltretirali vrsto let. Le v manj kot tretjini primerov imamo opraviti z moškimi, ki so bili v širši skupnosti poznani kot izrazito nasilni in problematični ter so imeli že prej težave s kriminaliteto.

Moška podpora

Naj za konec še opozorimo, da lahko k viktimizaciji žrtve in eskalaciji nasilja do umora poleg ostalih dejavnikov tveganja pomembno vplivata tudi odnos do nasilja in povzročitelja nasilja v okolju, v katerem sta živela žrtev in storilec. Način, kako skupnost reagira na intimnopartnersko nasilje, lahko vpliva na splošno stopnjo in razširjenost zlorab v partnerski zvezi ali družini. Pri tem se kot zelo pomembna pokaže medvrstniška moška podpora. Raziskave kažejo, da moški vrstniki s toleriranjem nasilnega vedenja nekega kolega nad partnerico lahko pomembno vplivajo na to, da se ne neha vesti tako ali nasilje celo stopnjuje. Prav tako pa nasprotno, kolegi lahko pomembno vplivajo na povzročitelja nasilja, da ga opusti ali omili, če njegovo vedenje obsodijo in mu posredujejo sporočilo, da je nesprejemljivo. Vključevanje moških v boju zoper nasilje nad ženskami je zato zelo pomembno.