Kdo se boji ebole?

Strah pred smrtonosnim virusom, kot je ebola, je razumljiv. Teže je razumeti teatralno paniko, v kateri divja zahodni svet, medtem ko število obolelih raste, umrlih zaradi ebole, ki je prizadela predvsem Zahodno Afriko, je 5000. Pravo vprašanje ni, kdaj bo epidemija končana, temveč kdaj bomo vsi skupaj dojeli, da črna celina ni tako daleč, da človečnost ne bi segla tudi tja? Vse se je začelo na jugovzhodu države, v bližini rudnikov železove rude. V Gvineji. Obrobna novica je marca butnila s televizijskega dnevnika, nekje pred drugim blokom oglasnih sporočil. Izbruh izredno hitro nalezljive bolezni v največji svetovni proizvajalki boksita, iz katerega pridobivajo aluminij, je tuje – pozor, tuje! – rudarske družbe prignal do odločitve, da zamrznejo črpanje. In da ima država sicer tudi velike zaloge zlata, je bilo še sporočeno. Zanimivo, res.

Svet se je prebudil

Zdramili smo se šele, ko se je ebola pojavila v ZDA in Evropi. Virusna bolezen, ki povzroča hemoragično mrzlico, se je dva meseca po izbruhu razširila v sosedski Sierro Leone in Liberijo. Panika in strah med prebivalci prizadetih zahodnoafriških držav sta bila, jasno, neopisljiva. Z zajezitvijo epidemije so se oblasti v nestabilnih državah s slabo delujočimi zdravstvenimi sistemi spopadale, kot so vedele in znale. Denimo z omejitvijo gibanja in celo prepovedjo prodaje in uživanja netopirjev, ki so v tem delu Afrike poslastica, a najverjetneje tudi prenašalec virusa.

Šest mesecev je moralo miniti in več kot 4500 smrtnih žrtev s – kar je bistveno! – peščico posameznih primerov obolelih v Španiji in ZDA, da se je zganila mednarodna skupnost. Teorija zarote? Spet? Nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Anan v pogovoru za BBC ni skrival razočaranja nad mednarodno skupnostjo in njenim odzivom na bolezen, proti kateri za zdaj ni uradnih zdravil ali cepiva, ki bi zanesljivo delovala proti vzroku. »Če bi ta kriza doletela katero drugo območje, bi se z njo verjetno ukvarjali drugače. Mednarodna skupnost se je resnično prebudila šele, ko je bolezen dosegla Ameriko in Evropo.«

Neurje

Interni dokument Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je nedavno javno zaokrožil, je razkril, da pri izbruhu niso ravnali pravilno. »Skoraj nihče od teh, ki so bili vpleteni v odziv, ni prepoznal očitnih znakov, da se pripravlja silovito neurje.«

Čudno, ob tem, da so Zdravniki brez meja opozorili WHO že marca, tri mesece po prvem primeru in pri prihodu prostovoljcev na krizna žarišča, da je aktualni izbruh drugačen od prejšnjih, zato zajezitev zaradi kompleksne razširjenosti ne bo hitra.

Ebola je na afriški celini že skoraj 40 let, prenašanje ni nenavadno, od leta 1976 (prvič se je sočasno pojavila v Sudanu in Demokratični republiki Kongo) je izbruhnila nekajkrat, a nikoli v zahodnem delu celine in na območju več držav. Iza Ciglenečki je epidemiologinja, ki dela za organizacijo Zdravniki brez meja. Spomladi je v Gvineji vodila center za zdravljenje ebole. »Več dejavnikov je, da se epidemija tako dramatično in hitro širi. Prejšnje epidemije so se pojavljale v pragozdovih osrednje Afrike, Zahodna Afrika je gosteje poseljena, ljudje so mobilnejši, izkušenj s takimi epidemijami pa niso imeli. Prepoznana je bila pozno, sredi marca, prvi primeri obolelih so bili v začetku decembra.«

Smrtni davek

Za učinkovit odziv je najprej treba grožnjo čim bolje spoznati. Doc. dr. Mateja Logar s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja opozori, da o virusu še vedno vemo izredno malo. »Predvsem ker so izbruhi bolezni doslej potekali na ruralnih predelih Afrike, kjer ni niti laboratorijev niti ekip, ki bi raziskovale, kako virus povzroči okužbo in kaj se z njim nato dogaja. Večina dejstev, ki jih poznamo, izvira od bolnikov, ki so bili v preteklosti zdravljeni v Evropi ali ZDA.«

Virus je dobil ime po reki Eboli, najbližji vasi Yambuku v Demokratični republiki Kongo, od koder je prvi znani bolnik z ebolo, 44-letni Mabalo Lokela. Simptomi njegove bolezni so spominjali na malarijo, zdravili so ga s kininom. Umrl je 8. septembra. Iglo, ki so jo uporabili pri njem, so uporabljali tudi pri drugih bolnikih v bolnišnici, kamor je prihajal, zato se je okužilo več ljudi in izbruhnila je epidemija.

Inkubacijska doba pri eboli traja od dva do enaindvajset dni, v povprečju od osem do enajst. »Pogosto se začne s splošnimi znaki, kot so nenadna visoka vročina, slabost, bolečine v mišicah, glavobol. Sledijo bruhanje, driska, izpuščaj, okvara ledvic in jeter, v nekaterih primerih notranje in zunanje krvavitve. Diagnozo postavimo z laboratorijsko preiskavo krvi, s katero dokazujemo prisotnost virusa ali protiteles.« Tako opišejo s slovenskega Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Dodajo, da je po zdaj znanih podatkih v žariščih bolezni smrtnost visoka, okoli 60-odstotna.

Zdravljenje

Mateja Logar pojasni, da je preživetje odvisno od več dejavnikov. »Prvi je stanje prehranjenosti obolelega. Pri podhranjenem človeku bo okužba potekala bistveno teže. Izredno pomembno je tudi, ali je okužen še s katero od drugih bolezni. Nihče namreč ne ve, koliko ljudi, ki so v Afriki umrli zaradi ebole, je bilo okuženih z virusom HIV ali tuberkulozo. Seveda je pomembno tudi, v kateri fazi bolezni pacienta sprejmejo v bolnišnico in kako ga zdravijo.« Ključni so podporno zdravljenje z nadomeščanjem tekočine, ukrepi za zvišanje krvnega tlaka in zdravljenje bakterijskih okužb.

Skratka, resnica je, da v boljših razmerah zdravstvene oskrbe, denimo v Evropi, smrtnost ni tako visoka.

Rastlinojedi netopirji

Po dosedanjih dognanjih so najverjetnejši naravni gostitelji virusa rastlinojedi netopirji, ki prenašajo okužbo na divje živali, predvsem primate. »Okužba se na človeka prenese prek stika z mrtvimi ali bolnimi divjimi živalmi, denimo šimpanzi, gorilami, drugimi opicami. Med ljudmi se prenaša z neposrednim stikom (skozi poškodovano kožo ali sluznico) s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami bolnikov ali z neposrednim stikom s predmeti, okuženimi s temi izločki. Običajni socialni stiki ne pomenijo tveganja za okužbo. Človek postane kužen šele, ko se pojavijo bolezenski znaki, ker takrat telesne tekočine in izločki vsebujejo velike količine virusa. Kužnost ostane še določen čas po preboleli bolezni. Stik s posmrtnimi ostanki umrle osebe pomeni nevarnost za okužbo.« Tako Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Kdaj bo mogoče vir bolezni izkoreniniti? Je korak naprej primer dveh okuženih državljanov ZDA, ki sta, kot kaže, virus premagala? Mateja Logar poudarja, da »gre v tem primeru za eksperimentalno zdravljenje s pasivno prenesenimi protitelesi in zdravili, za katere ni znanih kliničnih podatkov o delovanju na virus. Treba bo še mnogo raziskav, da bi zdravilo lahko začeli množično uporabljati.«

Ebolo je treba ustaviti pri viru

»Gre za bolezen revščine in nedelujočih zdravstvenih sistemov, vsi dosedanji izbruhi so se začeli na območju bolnišnic, kjer niso upoštevali osnovnih pravil higiene, med drugim uporabe sterilnega zdravstvenega pribora,« je povedal belgijski znanstvenik Peter Piot, ki je med najbolj zaslužnimi za odkritje virusa. Njegov nasvet je zato enak pristopu, ki ga je uporabil pred 38 leti: »Milo, rokavice, izolacija bolnikov, uporaba sterilnih igel.«

Preprosto. A na afriškem terenu se zalomi.

Iza Ciglenečki pozdravlja obljubljeno pomoč v opremi in strokovnjakih, potem ko je Varnostni svet ZN septembra le razglasil epidemijo ebole za grožnjo svetovnemu miru in mednarodni varnosti. »A število obolelih v prizadetih afriških državah še vedno raste,« opozarja. »Srhljivo je, da so ukrepi usmerjeni v preprečevanje primerov v državah samih, ampak bolezni ne bomo ustavili, če se je ne lotimo pri njenem izvoru. Treba je omogočiti, da so bolniki z ebolo zgodaj prepoznavni, izolirani in zdravljeni v za to usposobljenih in opremljenih bolnišnicah, da preprečimo širjenje med prebivalstvom in od bolnikov na zdravstveno osebje, ki ga na prizadetih območjih tudi primanjkuje.«

V Sierri Leone manjka prav vsega

Kako torej zajeziti epidemijo v državi, kjer je prav dostop do zdravstvene oskrbe tako otežen?

Mark Boris Andrijanič, podiplomski študent na univerzi v Oxfordu, je Sierro Leone obiskal med študijsko prakso, a je žal ni dokončal. Obisk so pretrgale izredne razmere, ki so že tako kritično stanje le še poslabšale. »Čez poletje je bila zaradi deževnega obdobja velika večina cest po državi težko prevozna, kar je močno otežilo oskrbo odročnejših okuženih območij. Sicer v Sierri Leone manjka prav vsega; elektriko imajo zgolj tiste redke hiše, ki si lahko privoščijo generator in gorivo zanj, vodovoda ni, do interneta lahko dostopa zgolj dober odstotek prebivalstva. Ker državne institucije zunaj glavnega mesta skorajda ne obstajajo, za izobraževanje, zdravje in preživetje večine prebivalcev skrbijo cerkvene ustanove in mednarodne dobrodelne organizacije. Brez misijonarjev in drugih dobrodelnih delavcev bi bilo prebivalstvo prepuščeno še mnogo krutejši usodi. Sierra Leone se žal spopada tudi z razbohoteno korupcijo, ki spodjeda institucionalne temelje države in zavira njen gospodarski razvoj.« Ponovno so tisti, pri katerih bi morala biti odgovornost najvišja, klonili pred ključno nalogo.

Dejstvo, da je prebivalce razglasitev izrednih razmer pravzaprav pomirila, saj so spoznali, da vlada končno misli resno, govori samo zase. Kaj se lahko zgodi z državo, kjer vlada točnih informacij sploh nima, nato pa za kratek čas celo verjame, da se bo epidemija smrtonosne bolezni rešila sama od sebe? Nič, saj posledice, kot vedno, nosijo državljani. Po Markovih besedah bodo težje, kot si lahko predstavljamo: »Nedvomno bo socialni in gospodarski davek izbruha ebole izjemno visok, saj sta kmetijstvo, od katerega je odvisna večina prebivalcev, in rudarstvo, ki je glavni vir prihodkov države, povsem zastali. Velika večina ljudi nima nikakršnih prihrankov in živi iz dneva v dan, zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da preprečimo prihajajočo humanitarno katastrofo.«

Skoraj 4000 sirot

Po najbolj črnem scenariju, brez drastičnih ukrepov, bi lahko število okuženih za ebolo v Zahodni Afriki do januarja prihodnje leto naraslo na 1,4 milijona, so opozorile ameriške zdravstvene oblasti. Težko si je zamisliti, kakšna katastrofalna grožnja je to za svet, ne le prizadeto območje. »Obstaja možnost, da te države razpadejo, kar bo vplivalo na vse nas,« je dejal ameriški predsednik Barack Obama.

Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe številni otroci niso deležni življenjsko pomembnih cepljenj pri potencialno smrtonosnih boleznih, izbruh ebole vpliva negativno tudi na izobraževanje; v Liberiji in Sierri Leone jih je 3,5 milijona prekinilo šolanje, ponovno odprtje šol v Gvineji je bilo prestavljeno. Strašno je, da je po oceni Unicefa od izbruha ebole enega ali oba od staršev izgubilo skoraj 4000 otrok v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone. »Velika težava je tudi njihova stigmatizacija. Zgodbe teh sirot se mene osebno najbolj dotaknejo,« je odkrit Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija. »Najprej jim virus vzame starše, potem jih zavrnejo sorodniki in družinski prijatelji, ki bi lahko poskrbeli zanje. Strah pred okužbo je močnejši od družinskih vezi, zato so pogosto prepuščeni sami sebi, čeprav zaradi izgube staršev toliko bolj potrebujejo topel objem, prijazno besedo in varen dom.«

V centru za pomoč sirotam

Kriza se bo najprej poglobila, preden se bodo razmere izboljšale. »Toda zdaj ima svet priložnost, da reši nešteto življenj. Svet je odgovoren za ukrepanje,« so besede ameriškega predsednika.

Proti eboli se na kriznih žariščih bojuje tudi Unicef. Opremlja zdravstvene centre, zdravstvenim delavcem in prebivalcem zagotavlja pripomočke za zaščito. Šola skupine svetovalcev, ki so virus že uspešno premagali in so zaradi imunosti lahko v socialnih stikih s tistimi, ki so zaradi okužbe izolirani. Z zbiranjem sredstev omogoča izobraževanje otrok, z akcijami ozaveščanja, tudi od vrat do vrat, prebivalce poučuje o preprečevanju okužbe in nujnih ukrepih. Otrokom in družinam zagotavlja psihosocialno pomoč.

Laurent Duvillier je v liberijski prestolnici Monroviji obiskal enega od centrov za sirote, ki so zaradi ebole izgubili starše in jih podpira Unicef. Pove, da so zdaj, to je imenoval drugi val, med katerim kosi tiha ubijalka, najbolj ogrožene ženske in otroci. Svoja občutja je za Ono strnil tako: »Gre za ene najbolj edinstvenih in kompleksnih okoliščin na področju zaščite otrok, s katerimi se je Unicef kadar koli ukvarjal. Ebola pomeni za otroke dvojni udarec, nič jim ni prihranjeno in so izjemno ranljivi. Za otroke, ki so postali sirote zaradi ebole, to velja toliko bolj, saj sta obseg in narava stisk, s katerimi se spopadajo, drugačni: grozita jim okužba in zavrnitev. Še ena velika težava je ločitev. Ko je pri staršu ali otroku potrjena okužba z ebolo, sta nujni posledici izolacija in karantena. Starši so ločeni od svojih otrok. Čeprav je včasih ločitev le začasna, na majhne otroke močno vpliva. Spoznali smo malčke, ki so z obolelimi starši prišli v center za oskrbo obolelih z ebolo in ostali sami, prepuščeni sami sebi, ker so starši preminili, preden bi nam dali podatke drugih družinskih članov.«