Montignacova, Atkinsova, beljakovinska, ločevalna, ketonska, paleolitska in še in še. Verjetno skorajda vsi veste, da gre za diete. In čeprav temeljijo na različnih pravilih o tem, kaj se sme in kaj je strogo prepovedano, dandanes težko najdemo koga, ki ne bi znal povedati vsaj nekaj besed o zdravem prehranjevanju, morda našteti nekaj živil s seznama, ki je povsod označen kot zdravju škodljiv ter kot pomemben dejavnik pri pridobivanju telesne teže. Ampak, zakaj se vedno znova zredim? Kljub vsemu znanju o pravilnem prehranjevanju in zavedanju o pomembnosti redne telesne aktivnosti postaja čezmerna teža vse večji problem. Slovenski otroci se glede na raziskavo v državah Evropske unije uvrščajo v sam vrh po deležu otrok s čezmerno telesno težo. Mednarodne raziskave kažejo, da je večina žensk v zahodni in srednji Evropi nezadovoljna s svojo telesno podobo in številko na tehtnici. Vse bolj se zdi, da znanje in ozaveščanje nista dovolj ter da bi bilo treba na težavo pogledati še s kakšne drugačne, morda nove perspektive.
Na naše prehranjevalne navade vpliva mnogo dejavnikov: evolucijski, socialni, kulturni, verski, družinski ter ne nazadnje individualni, katerega pomemben del so psihološki dejavniki in vplivi. Ti so ključni vir za uspešno zdravljenje motenj hranjenja, kot so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje, v zadnjih letih pa se psihološki in psihoterapevtski pristopi vključujejo v shujševalne programe in pomembno pripomorejo k doseganju trajnejših rezultatov.
Ne dieta, temveč osebnostna sprememba
Časovno omejene diete lahko prinesejo le časovno omejene rezultate. Poleg tega, da so nekatere izmed popularnih zelo nevarne za zdravje, zaradi njihovega restriktivnega izhodišča ne moremo pričakovati, da bi se jih držali leta, morda celo vse življenje. Po končani dieti se navadno vrnemo k starim prehranjevalnim navadam, kilogrami se vrnejo, ponavljajoča se obdobja prisilnih strogih omejitev in sproščenosti s slabo vestjo pa prinašajo hude udarce za že tako slabo samopodobo ter odnašajo upanje, da bo kdaj drugače.
Prehranjevalne navade so privzgojene
Premalo poudarjamo dejstvo, da naše prehranjevalne navade niso prirojene, temveč privzgojene, naučene, in zato jih je mogoče tudi spremeniti, ne le za krajše obdobje, temveč za vse življenje. Za to pa je treba kar nekaj truda; treba je ugotoviti, kateri so tisti psihološki in vedenjski vzorci, zaradi katerih naša telesna teža raste ali pa se ne zmanjšuje, raziskati, zakaj so ti vzorci nastali in kako, ter poiskati načine za njihovo postopno spreminjanje. Pri posameznikih, ki se daljša obdobja neuspešno spopadajo z odvečno težo, se večkrat izkaže, da se v ozadju skriva čustveno prehranjevanje, odvisnost od določene hrane in kronično pomanjkanje motivacije za telesno gibanje. Dolgoročna izguba odvečne telesne teže torej pogosto ne temelji na preprosti matematiki: manj zaužitih kalorij, več porabljenih kalorij, torej manj hrane, več gibanja, ampak moramo v to enačbo vključiti še motivacijo in celostno osebnostno spremembo.
Beg v odvisnosti
Čustveno prehranjevanje ni namenjeno zadovoljevanju fizične potrebe po hrani, temveč zapolnjevanju čustvene praznine oziroma potlačevanju določenih neprijetnih čustev, kot so žalost, jeza, strah, tesnoba, krivda, sram ali nezadovoljstvo. Če jih ne prepoznamo, se z njimi ne znamo ustrezno spoprijeti in jih primerno izraziti, iščemo možnosti, kako bi jih potlačili, nekako umaknili iz našega zavedanja. To lahko storimo z bežanjem v različne odvisnosti, v alkohol, droge, nakupovanje, pred televizijski ali računalniški zaslon ter tudi s čezmernim ali nezdravim prehranjevanjem.
Je dojenje edini stik z mamo?
Povezava med hrano in blaženjem neprijetnih občutkov se razvije že pri prvem stiku s hrano, med dojenjem. Prve težave nastanejo, če mama otroka doji, namesto da bi ga pomirila, ali če je dojenje edini stik z mamo, ki ga je otrok deležen. Ta povezava se lahko še okrepi, če starši nagrajujejo otroka s hrano, ga z njo tolažijo ali pa mu jo ponudijo kot distrakcijo v trenutkih, ko se dolgočasi. Povezave med prehranjevanjem in sprožanjem čustvenega ugodja ter izogibanjem čustvenega neugodja, nastale v otroštvu, so zelo močne in pogosto jih posameznik v odrasli dobi sam še krepi. Tortica za odpravo žalosti, čips za premagovanje dolgčasa, sladoled za nagrado po napornem dnevu. Kmalu postane nemogoče razlikovati, kdo je zares lačen, telo ali čustva, hrana se ne uporablja več kot sredstvo za preživetje, temveč zlorablja za boljše psihično počutje.
Med čustveno in fizično lakoto
Obstaja kar nekaj načinov, kako lahko ločimo čustveno lakoto od fizične, če smo le pozorni na to, kaj se dogaja v nas. Čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občutimo je fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nimamo nadzora, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«.
Povečana telesna teža kot simptom
Na povečano telesno težo in na čezmerno prehranjevanje navadno gledamo kot na osnovno težavo in jo skušamo odpraviti z manjšim vnosom kalorij in povečano telesno aktivnostjo. Takšen vidik je nemalokrat napačen, čezmerno prehranjevanje in posledična odvečna telesna teža sta dostikrat simptom drugih težav. Poleg že omenjenega zapolnjevanja čustvene praznine ter potlačevanja neprijetnih čustev je čezmerno prehranjevanje pogosto posledica kroničnega stresa in preobremenjenosti, depresije ali anksioznosti, v ozadju pa so lahko kompleksne težave z medosebnimi odnosi, na delovnem mestu, finančne težave, travmatične izkušnje iz preteklosti in seveda tudi fizične bolezni. Če torej nekdo ignorira celostni vidik svoje težave in se zaplete v krog mučnih diet in se prisiljuje v telesno aktivnost, ki se mu močno upira, največkrat vodi bitko proti samemu sebi, obsojeno na neuspeh. Medtem ko mediji vsiljujejo podobe o tem, kakšno naj bi bilo popolno in zdravo telo, nutricionisti predlagajo vedno nove diete in superživila, v poplavi informacij pozabljamo na najpomembnejše. Na zavedanje o tem, da ima vsak, ki se spopada z odvečnimi kilogrami, svojo, edinstveno preteklost in svoje vzroke za to, da se ne zmore disciplinirati pri hrani in telesni aktivnosti ali pa mu to uspe, a odvečni kilogrami kljub temu ostajajo.
Odvečni kilogrami – ščit pred zunanjim svetom
Večina ljudi s čezmerno telesno težo se močno zaveda škode, ki jo odvečni kilogrami prinašajo telesnemu in psihičnemu počutju, k hujšanju jih lahko motivirajo tudi zdravstveni vzroki, pa vseeno ne morejo izgubiti odvečne teže. Zakaj je tako? Če so izključeni zdravstveni vzroki, ki lahko onemogočajo izgubo telesne teže oziroma prispevajo k kopičenju kilogramov (kot so sladkorna bolezen, hipotiroidizem, sindrom policističnih jajčnikov ipd.), je treba razmisliti tudi o drugih možnostih. V psihiatričnih in psihoterapevtskih ordinacijah vse pogosteje odkrivajo, da so odvečni kilogrami za marsikoga nekakšen ščit pred zunanjim svetom; tako se nezavedno skrije ali zavaruje. To ugotavljajo predvsem tisti, ki so v preteklosti, zlasti že v otroštvu, utrpeli čustvene, fizične ali spolne zlorabe. Glede na raziskave je predvsem povezava med odvečno telesno težo v mladostništvu in odrasli dobi ter spolno zlorabo v otroštvu precej močna. Telo, ki je obdano z odvečnimi kilogrami, nekoga tako na nezavedni ravni varuje pred novimi zlorabami. Mnogi to povezavo pojasnjujejo s tem, da debelo telo ni privlačno ali da se z več kilogrami počutijo močnejše, bolj sposobne se obraniti. Za to, da bi posameznik »odložil svoj ščit«, sta potrebna zavedanje in predelava bolečih vsebin v zavednem in tudi nezavednem, postopno oblikovanje novih miselnih vzorcev in načinov čustvovanja, takšnih, ki bodo omogočili spremembo življenjskega stila in dopustili, da kilogrami postopoma skopnijo.
Psihološki pristopi in programi
Poudarek na obravavi psihološke komponente čezmerne telesne teže se v zadnjih letih razširja tudi v Sloveniji. Za vsakodnevne spremembe in vztrajanje pri njih je treba ogromno motivacije, ki je čisto psihološki proces, prepleten z našimi psihološkimi značilnostmi, potrebami, cilji in željami, okoljem, ki nas obdaja, ter našim zaznavanjem sebe in okolja. Zato je poudarek pri programu psihodieta, enem od inovativnih psiholoških programov za izgubo odvečne telesne teže, ravno na procesu pridobivanja zadostne motivacije ter odpravi blokad in na psihološki povezavi med odnosom do sebe ter telesno težo (prepoznavanje in primerno izražanje neprijetnih čustev, odkrivanje lastnih disfunkcionalnih prepričanj in drugih vzrokov, ki vzdržujejo čezmerno telesno težo, spoznavanje načinov, kako lahko spremenimo življenjski slog ter izboljšamo samopodobo...). Seveda ne smemo domnevati, da se bo telesna teža začela manjšati brez sprememb prehranjevanja in telesne aktivnosti, zato so v program vpletene tudi teme in izkustvene ugotovitve o tem, zakaj večina diet ne deluje, kako prepoznamo in zaustavimo čustveno prehranjevanje in prenajedanje, kateri način prehranjevanja in telesne vadbe nam najbolj ustreza, kateri so vzroki našega odpora do telesne aktivnosti in kako jih odpraviti. V program vstopajo posamezniki s povsem različnimi življenjskimi zgodbami in izkušnjami na vseh področjih, tudi s težavami z odvečnimi kilogrami. Vsak malce drugače opisuje svoje ugotovitve in pot do začetka reševanja težav ter celostnega osebnostnega spreminjanja.
OSEBNE ZGODBE
- Ivana in boj z dolgočasenjem
»V življenju sem preizkusila že vse možne diete, kilogrami pa so kar ostajali, zato sem se odločila poskusiti še s programom psihodiete. Odkrila sem, da je moja težava predvsem v tem, da posegam po nezdravi hrani iz dolgčasa. S pomočjo psihoterapije sem preuredila življenje, vpisala sem se v dva tečaja, več časa sem začela preživljati v družbi, torej sem manj časa preživljala doma, posledično manj jedla in kilogrami so začeli kopneti, resda počasi, toda ne gre le za to, s svojim življenjem sem zdaj bolj zadovoljna na splošno.«
- Maja in tolažilna hrana
»Od pubertete je odvečna telesna teža zame velik problem. S pravilnim prehranjevanjem in redno telesno vadbo mi je sicer večkrat uspelo shujšati, a ne za dolgo. Jo-jo učinka sem imela dovolj, hkrati pa sem slutila, da je težava drugje, da je bolj kompleksna. S programom psihodiete sem odkrila, da se prehranjujem čustveno, da z večjimi količinami hrane poskušam umiriti žalost, ki sem jo večkrat čutila, nisem pa si je dovolila izražati. Odkrila sem, da korenine takšnega vedenja izvirajo iz otroštva, tudi domači so mi stalno ponujali hrano v tolažbo ali pa me z njo nagrajevali. Zdaj sem se naučila žalost izražati drugače in s tem se je nehalo tudi čezmerno prehranjevanje.«
- Matej in zapostavljanje sebe
»Sam se nisem dosti obremenjeval s telesno težo, bolj okrogel sem bil že kot otrok. So pa bili zaskrbljeni moj osebni zdravnik, žena in hči. Družina me je prepričala, naj se vključim v program psihodiete, saj nisem imel nikoli motivacije za to, da bi jedel bolj zdravo ali se več gibal. Na delavnicah sem odkril, da težava ni le v motivaciji, ampak izvira iz splošnega odnosa do sebe. Vedno so mi bili bolj pomembni drugi, zase in za svoje dobro pa se nisem nikoli mogel potruditi. Počasi se učim tega, da sem tudi jaz pomemben, da ni vseeno, s čim se hranim, in da lahko poiščem telesno aktivnost, pri kateri bi užival, si zanjo dovolil vzeti čas, hkrati pa mi bo vse to pomagalo pri nižanju telesne teže in s tem izboljšanju zdravja.«
