Za otroke, vključene v programe rehabilitacije na URI Soča, je bila to zelo pomembna pridobitev. »Na inštitutu imamo že dolgo multisenzorno sobo, vendar je na oddelku za bolnike po poškodbi možganov in torej namenjena odraslim uporabnikom,« je razložila asist. mag. Katja Groleger Sršen, dr. med., specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine z oddelka za rehabilitacijo otrok. »Te sobe otroci skoraj niso uporabljali, saj je precej zasedena in bi za njeno uporabo morali usklajevati urnike dveh oddelkov, kar je zelo zahtevno. Poleg tega sta oddelka v različnih stavbah, zato bi veliko časa porabili za pot tja in nazaj, obenem pa bi bilo to prestavljanje v veliko primerih tudi precejšni dodatni napor in ovira za paciente. Zaradi organizacije, učinkovitosti dela in dobrobiti naših bolnikov je torej zelo dobrodošlo, da je otroški oddelek dobil svojo, povsem novo sobo.« To jim je s pomočjo donatorjev in Društva za kakovostno rehabilitacijo otrok Slovenije, katerega predsednica je naša sogovornica, uspelo februarja 2011. Prostor za sproščanje in spodbujanje občutenja, bolj znan kot multisenzorna soba ali kar snoezelen (ime izhaja iz nizozemske besede, ki povezuje raziskovanje in dremež), je namenjen zlasti otrokom z okvaro možganov (zaradi poškodbe ob rojstvu ali kadar koli pozneje oziroma razvojne motnje), ki imajo težave pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti, občutenju in zaznavanju različnih dražljajev. Prav tako je pri njih oteženo načrtovanje gibanja, ki temelji na občutenju telesa in dražljajev v okolici, ta terapija pa jim omogoča sprejemanje informacij prek različnih čutil, povezanost čutnega zaznavanja in gibanja, boljše sposobnosti funkcioniranja telesa v okolju ter pridobivanje novih izkušenj, je pomen več tisoč evrov vredne investicije opisala asist. mag. Katja Groleger Sršen.
»Novejši podatki v literaturi kažejo na širjenje uporabe teh terapevtskih sob po vsem svetu ne le pri ljudeh z motnjami v kognitivnem razvoju, temveč tudi pri kronični bolečini, demenci, alzheimerjevi bolezni, motnjah v razvoju. Raziskovalci poročajo o pozitivnih učinkih uporabe terapije snoezelen pri paliativni oskrbi, pri osebah z učnimi težavami, pri otrocih po hudi nezgodni možganski poškodbi, pri porodu, pri dojenju, pri otrocih, ki jih je strah zobozdravnika,« je najbolj zanimive ugotovitve povzela specialistka.
Sproščeni in
dobro razpoloženi
»V sobi uporabljamo različne zvočne, vidne, aromatične in druge senzorične učinke. Da bi dosegli čim boljše rezultate, je nujno tudi ustrezno strokovno znanje terapevtov. Posamezno srečanje, ki traja 45 minut, pripravimo in izvajamo glede na starost in potrebe otroka. Pri tem je zelo pomembno, da opazujemo njegove odzive ter vpliv posameznih dražljajev na zaznavanje in počutje.« Otroci, ki so hospitalizirani v Soči, priljubljeno sobo večinoma obiščejo od dva- do trikrat na teden. Običajni programi za kronično bolne otroke trajajo od dva do tri tedne, v primeru svežih okvar pa tudi več mesecev.
Sogovornica ugotavlja, da so otroci po bivanju v multisenzorni sobi sproščeni in dobro razpoloženi. Svetila, vodni stolpi, ogledala, blazine, viseča mreža, različni materiali za taktilno stimulacijo, vodna postelja za občutenje vibracij, ki nastajajo ob zvoku, zgoščenke z različnimi zvoki in glasbo na njih očitno zelo dobro vplivajo. »V prostoru se umirijo in prilagodijo posameznim dražljajem, na katere so pozorni dlje kot v običajnem okolju, zato jih lažje vključujejo v načrtovanje gibanja.« Vsak bolnik seveda potrebuje drugačen pristop. »Program dela pripravimo na podlagi težav, ki jih ima posamezni otrok. Pri nekaterih je treba spodbujati čutila s prešibkim zaznavanjem, pri tistih, ki se odzivajo preburno oziroma dražljaje slabše prenašajo, pa je smiselno umirjanje. To v praksi pomeni, da otrok npr. posluša zvoke, terapevt pa ga vodi skozi zaznavo, ga opozarja nanje, predvsem pa počaka na odziv in ga podkrepi z besedami, ki opišejo zvok.«
Prvo srečanje otroka in terapevta je namenjeno oceni pozornosti in vedenjskih odzivov na različne dražljaje. Na naslednjih urah terapevt otroka, seveda glede na njegove sposobnosti, vodi skozi različne dražljaje. »Ure vodijo fizioterapevti in delovni terapevti, ki so posebej usposobljeni za delo v sobi snoezelen. Občasno – vendarle gre za program sproščanja – uro vodi psihologinja. V prostoru so običajno en otrok, mama ali oče in terapevt.«
| Kavarna občutij V multisenzorni sobi ali kavarni občutij, kot sta jo že leta 1966 poimenovala raziskovalca Clealand in Clark, pacienti informacije sprejemajo prek različnih čutil. Omogoča jim povezanost čutnega zaznavanja in gibanja, boljše sposobnosti delovanja telesa v okolju ter pridobivanje novih izkušenj. Začetki tega terapevtskega pristopa izhajajo iz Nizozemske, kjer so ga prvotno uporabljali v ustanovah s težje duševno prizadetimi osebami, ki so jim hoteli ponuditi več kot le nego in vzgojo v zaprti instituciji. Pozitivni učinki so se pokazali tudi pri obiskovalcih, zato je tovrstna terapija postala pomembna na pedagoškem in rehabilitacijskem področju. Gre za vodeno terapijo, ki hkrati omogoča dinamično raziskovanje in umirjanje. V sobi, ki je opremljena z različnimi tehničnimi pripomočki, posebej izobraženi strokovnjaki spodbujajo pridobivanje elementarnih izkušenj, kot so: tipati, občutiti, okusiti, vonjati, videti in slišati, je povedala asist. mag. Katja Groleger Sršen, dr. med., z oddelka za rehabilitacijo otrok na URI Soča. |
