O pomenu vzgojnih vzorcev in zgleda smo govorili s psihoterapevtom Bogdanom Žoržem.
En svet, en dom, eno srce je letošnje geslo svetovnega dneva srca. Zakaj je po vašem mnenju, z gledišča psihoterapevta in tudi zgolj človeka, treba ozaveščati, da se skrb za lastno zdravje, ki sicer traja vse življenje, začne zgodaj, v družini?
Zdravniki najbrž vidijo smisel gesla v odločujočem pomenu srca – vse druge organe imamo podvojene, le možgane in srce imamo samo ene. Skrb za srce je torej več kot razumljiva. Zame kot psihoterapevta pa je v tem tudi neka simbolika: srce simbolizira vse, kar je dobro, človeško, pomeni toplino, bližino, zdrav odnos. In vse to je treba negovati. Samo od sebe se le slabša. Propada!
Vem, da je seznam dolg, če že ne neskončen, pa vendar, ali morda lahko izpostavite tri najpogostejše napake, ki jih starši delajo, ko prenašajo (ali pač ne) vzorce zdravega življenjskega sloga na svoje otroke?
Seznam napak je res dolg, a mi kljub temu ne bo težko izbrati treh. Le za vrstni red se težko odločim, zato jih naštevam v naključnem zaporedju. Prva je skrb za ohranjanje narave, vode in zraka. Kot družba imamo do danosti premalo odgovoren odnos, mislimo, da mora za to skrbeti država, zato bi morali vsakega otroka vzgajati najprej v odgovornosti za varovanje okolja. Druga je skrb za zdravo prehrano. Ob vsem govoričenju je še vedno najpomembnejše to, da otroku damo tisto, kar mu je všeč. Morda ta skrb še velja za
 |
| Bogdan Žorž |
dojenčke, ko pa začnejo otroci izražati želje, se skrb za zdravo prehranjevanje umakne v ozadje, v nekakšna t. i. načela. Tretja je skrb za odpornost. Kondicijo, če hočete. Premočno je namreč zakoreninjeno škodljivo prepričanje, da je treba otroka zaščititi. V tej silni zaščiti pozabljamo, da je človekov organizem živ in da je treba krepiti njegovo odpornost oziroma kondicijo na vseh ravneh.
S svojim zgledom pomembno učijo tudi stari starši, vzgojitelji in pozneje učitelji, kajne?
Najpomembnejši so starši v prvem življenjskem okolju. Potem se krog pomembnih nenehno širi. Sem spadajo tudi stari starši, seveda v vsakih družinskih razmerah drugače. Prav zato je pomembno, kako se stari starši zavedajo te svoje vloge in kako jo uresničujejo. Oni lahko blažijo napake otrokovih staršev, lahko pa delajo nove ali celo onemogočajo staršem, da bi ustrezno vzgojno delovali.
Kako naj ravnajo tisti, ki niso ravno zapriseženi športniki in ne sledijo natančno vsem smernicam zdravega prehranjevanja – pa tudi kako naj bi, pri današnjih vrtoglavih cenah živil?
Samo to: ne moremo biti vsi športniki, lahko pa prav vsi skrbimo za telesno gibanje. In zdrava prehrana ni nujno tudi draga. Treba se je zavedati, da nas reklame pogosto zavajajo in da lahko dobro jemo tudi tako, da se hranimo s preprosto domačo hrano.
Mnogo staršev nima veliko časa za družino ali pa so prepričani, da bodo otroci več odnesli iz prostočasnih dejavnosti. Ali ni to še dodatni stres za odrasle, otroci pa so hitro lahko preobremenjeni?
Različne obšolske in zunajšolske dejavnosti so načeloma zelo koristne. Dobro je tudi, da jih je veliko, saj tako starši lahko najdejo za vsakega otroka nekaj, kar bo zanj zanimivo, kjer bo lahko združeval prijetno s koristnim. Starši naj se le zavedajo, da ni nobene potrebe, da bi otrok obiskoval vse. Obšolske dejavnosti so pomembne prav zato, ker niso storilnostne. Z dodatnim stresom in preobremenjevanjem otrok se srečujemo tam, kjer brezglavo sledimo storilnostni naravnanosti namesto jasnim vzgojnim ciljem.
Starši običajno vidijo, kaj jim je uspelo ustvariti, ko otroci pridejo v puberteto. Kaj potem, če niso zadovoljni? Je tedaj še možen popravek, da bi bili otroci skrbnejši do sebe?
Prav na tem poligonu se srečujemo z največjimi napakami. Mnogi, ki otrok ne vzgajajo tako, da bi znali skrbeli zase, v puberteti res zaskrbljeno ugotovijo, da njihov otrok ni samostojen, odgovoren – in zato še povečajo skrb zanj! Najpozneje v najstniški dobi je treba otroka dovolj jasno in odločno postaviti pred resne preizkušnje, pred odgovornosti. Čim prej bodo starši opravili to nalogo, manjše napake bo otrok naredil pri osamosvajanju. Čim večji je, tem resnejše in tudi daljnosežnejše bodo lahko napake, ki jih bo pri tem storil.
