Kako smo postali monogamni

Na seznamu nerešenih ugank človeštva se najpogosteje znajdejo vprašanja, kot so: zakaj smo sploh tukaj, zakaj se jogurta ne da odpreti, ne da bi ga polili, in kako smo postali monogamni. S slednjim se ukvarjata dve raziskavi, ki sta izšli te dni, in sicer neodvisno druga od druge. Po eni smo primati monogamni zato, da nam samci, ki niso v sorodu z nami, ne pobijejo mladičev, po drugi pa so nekatere živalske vrste monogamne zato, ker je bil to edini način, da zaščitijo svojega partnerja oziroma partnerico in s tem pravico do razploda.

Monogamija, kot bi zatrdil vsak svinger, ni naravna. Prakticira jo le redko katera živalska vrsta, razen ptic in menda ščurkov. Družbena monogamija, v kateri se dve živi bitji parita le druga z drugo in v kateri sodelujeta v boju za preživetje, je še posebno redka med nekrilatimi toplokrvnimi živalmi: med približno 4000 vrstami sesalcev jih le pet odstotkov živi z le enim partnerjem. Med njimi so volkovi, bobri, gole miši in surikate. A ker lahko parjenje z eno samo samico zmanjša samčeve možnosti za razplod, si marsikdo postavlja vprašanje, kaj je hotela evolucija doseči s tem.

Dve raziskavi, dve teoriji

Eden od razlogov, ki ga omenja poročilo, objavljeno v glasilu ameriške akademije za znanost PNAS, je ta, da so samci ostali z eno samico zato, da bi svoje potomstvo zaščitili pred drugimi samci. Nekaj je zaploditi kup mladičev, nekaj povsem drugega pa je poskrbeti za njihovo preživetje in ohranitev genskega zapisa.

Potem ko so analizirali paritveno in starševsko obnašanje 230 različnih vrst primatov, so britanski raziskovalci dognali, da začnejo samci uravnovešati željo po razmnoževanju z željo po zaščiti potomcev. Pri nekaterih vrstah so pobijali mladiče drugih samcev, da bi se lahko parili z njihovo materjo. Oče je torej ostal v bližini samice, da bi ji pomagal vzrediti mladiče in da bi se lahko znova paril z njo. »To je prvi primer sistematičnega preverjanja teorij o razvoju monogamije, ki je pokazal, da je zanjo odgovoren detomor,« trdi Christopher Opie, eden od raziskovalcev na katedri za antropologijo londonskega University Collegea.

A nekateri se s tem ne strinjajo. Raziskava, objavljena v strokovni reviji Science, je uporabila podoben tip analize, a na precej širšem vzorcu – na 2500 sesalcih, kar predstavlja dobro polovico vseh znanih vrst. Avtorja študije Dieter Lukas in Tim Clutton-Brock z univerze v Cambridgeu nista našla povezave med detomorom in monogamijo, ki jo duhovito primerjata z nepremičninami: vse je v lokaciji in ponudbi. »Monogamija se je razvila tam, kjer je bilo premalo samic,« je prepričan Lukas. Samci ne morejo odganjati samcev od vseh izbranih samic, zato se odločijo ostati s samo eno.

Ljudje smo nenavadne živali

Kar se tiče človeka, raziskava iz revije PNAS razlaga, da se razlog za monogamijo skriva v dejstvu, da človeški otrok potrebuje več časa za nego in vzgojo ter je zato dlje ranljiv. Človeški samci naj bi imeli dober razlog, da so ostali s samico in varovali svojega potomca.

V reviji Science pa so previdnejši pri podajanju teorij, zakaj imamo ljudje enega življenjskega partnerja. »Smo zelo nenavadne živali,« pravi Lukas. »Še zdaleč nisem prepričan, da smo resnično monogamni,« dodaja Clutton-Brock.

Kakšno vlogo so torej imeli potomci pri človekovem premiku k monogamiji? Konec koncev niti ni bistveno, ali je monogamija sploh naravna. Tudi branje, uporaba toaletnega papirja ali skok s padalom niso ravno kaj naravnega, imajo pa svoje prednosti.