Ali se zdravniki v vsakdanji rutini kaj vprašamo, kaj si o našem delu, še posebno o našem načinu komuniciranja mislijo bolniki? Ali kdaj pomislimo, da bolniki z našimi informacijami morda niso zadovoljni in bi radi vedeli več? Ali je res, da je vedno čas to, kar nas omejuje pri pogovorih z njimi? Ali kdaj, tako, zaradi svoje informacije, vprašamo bolnika, ali je z našimi odgovori zadovoljen oziroma ali bi rad vedel še kaj? Vse to so vprašanja, ki bi si jih danes, v sodobnem času, pri delu z bolniki morali zastavljati pogosto. Morda bi se ob tem zavedli, da smo v komunikaciji marsikdaj površni, do bolnikov nenatančni in jih puščamo v dvomih. Ali se zavedamo, da so lahko naše razlage marsikdaj prezapletene in ali sploh preverimo, ali nas bolnik razume? Ali mlade zdravnike o tem kdo uči ali jim morda da primeren zgled?
Preprosto za zdravnika
Zakaj vsa ta vprašanja? Ker se v današnjem času, ko imamo redko opraviti le z enim zdravnikom, pojavlja vse več nedorečenosti. Bolniki v bolnišnici redko vedo, kdo je njihov pravi zdravnik, ki je odgovoren za zdravljenje, saj je le redkokje na sobnih vratih tablica z imenom sobnega zdravnika. In če tudi je, se zdravniki zelo menjajo, veliko je odsotnosti, nadomeščanja, tako da bolnik po več dneh, prebitih v bolnišnici, ne ve, kdo je njegov lečeči zdravnik. Predstavljanje, seči v roke bolniku ob začetku pregleda, nam je nekako tuje, zdi se nam nepotrebno, saj imamo tablice z napisi. Kdaj zdravnik svojemu bolniku v bolnišnici jasno pove, da je prav on njegov zdravnik, in od trenutka, ko je v postelji, zanj tudi odgovarja? Kot da je samo po sebi vse jasno in razumljivo. Ali se sploh zavedamo, v kako tuje okolje pride bolnik, ki je povrhu še zaskrbljen in v stiski? Za nas je vse preprosto, za bolnika pa ni tako.
In če začnem od začetka. Bolniki ob prihodu v bolnišnico običajno dobijo kar nekaj informacij, tudi knjižico z navodili, vendar za ustvarjanje prijetnega, še posebno pa varnega počutja to – zlasti pri starejših bolnikih – ni dovolj. Osebje bi potrebovalo več časa za komunikacijo, kajti bolniki so zahtevnejši, zdravljenje je bolj zapleteno in pri tem sodeluje več strokovnjakov. Spet se spotaknemo ob časovne normative, ki jih v bolnišnicah ni, imamo le obvezo 40-urnega delovnega tedna. Če pa primerjam podatke o zdravnikih in medicinskih sestrah dveh sosednjih velikih kliničnih centrov, kot sta UKC Ljubljana in AKH na Dunaju, je jasno, da je za manj programa v bolnišnici na Dunaju zaposlenih več zdravnikov in več sester.
S čim manj čakanja
Bolnika po prihodu v bolnišnico le redko seznanimo z vsem, kar ga čaka, načrtovanimi pregledi, kaj šele da bi mu omogočili vpogled v to, kdaj bo posamezna preiskava narejena. Kaj ga pa to briga. Ali je to njegova stvar? Šalim se, ampak mogoče kdaj res razmišljamo tako. Problem je drugje. Zaradi slabe elektronske podpore, zaradi slabih pomožnih procesov, ki pa so za organizacijo dela, izkoriščenost prostorov in kadra izjemnega pomena, si tega ne upamo storiti, kajti kaj lahko bi se zgodilo, da hospitalizacija ne bi potekala po načrtih. In tako bolnika seznanjamo iz dneva v dan, iz ure v uro, prestavljamo in odpovedujemo preiskave. Tudi čakanje na preiskave je ob dobrih podpornih procesih nepotrebno. Z dozdajšnjim načinom dela bo upravičeno vse več bolnikov nezadovoljnih. Prav tako ni doslednosti pri pošiljanju na preiskave: bolnik včasih dobi spremstvo, včasih ne in tako se kaj lahko zgodi, da sam blodi po neskončnih hodnikih. Malomarni smo tudi pri dajanju informacij bolnikom ter svojcem in pomembna nam ni niti naša verodostojnost. Kaj lahko se zgodi, da dobi danes takšno, jutri nekoliko popravljeno informacijo. Pred kratkim se mi je zgodilo, da sem poprosil za informacijo o terminu operacije za bolnico, ki je že dlje čakala na poseg. Ljubeznivo so mi povedali, da ne more domov, ker je preslaba in da zaradi zagat na kirurškem oddelku čaka kar pri njih, čeprav bi to raje počela doma. No, končno je dočakala kirurga, ki pa jo je prepričal, da poseg ni tako nujen, da bo morda po operaciji še slabše in … poslali so jo domov. Kaj naj rečem? Bolje, da sem tiho. Ne, ne morem biti tiho! Kje je mnenje konzilija, ali lahko posameznik spremeni to mnenje? Kako bi se mi zdravniki počutili ob takem ravnanju? Ali bi še zaupali ljudem v belem, čeprav včasih lahko razumemo več kot laiki? Še bi lahko našteval, vendar je za zdaj dovolj za razmislek.
