INTERVJU

Kako nepopisno lep je svet 
od zgoraj

Objavljeno 10. julij 2012 13.00 | Posodobljeno 10. julij 2012 13.00 | Piše: Cveta Zalokar Oražem

Vrhunski alpinistki Irena Mrak in Mojca Švajger o lepoti razgleda na svet spodaj.

Foto: Uroš Hočevar

Irena in Mojca sta ena redkih ženskih alpinističnih navez, tako v slovenskem kot svetovnem merilu. Ženskam v alpinizmu ni lahko, velikokrat se spoprijemajo s predsodki, tudi z omalovaževanjem njihovih dosežkov. Predvsem od moških kolegov. Avgusta lani sta v alpskem slogu preplezali izjemno zahtevno 3100 metrov visoko steno himalajskega očaka Nanga Parbata. Gora ubijalka ni prizanesla niti njima. Revija Onaplus ju je uvrstila med petdeset žensk, ki so zaznamovale minulo leto. V alpinizem sta se podali razmeroma pozno, Irena pri 22 letih, Mojca, vi pa pri 27. Zdaj je postal to vajin način življenja.

Kaj vaju je tako začaralo?

Irena: Pozno je relativno – bolje bi bilo prej, a zaradi študijskih razlogov ni šlo. Za alpinizem je pomembna tudi treznejša glava, ki jo pridobiš z leti in izkušnjami v različnih stenah. Z vidika čarov in urokov so bili pri meni na delu visoke gore, njihova odmaknjenost in nepopisni razgledi na svet spodaj.

Mojca: Vedno sem imela rada hribe, kamor sem večinoma zahajala sama. Največji oviri sta bila strah in negotovost hoje po snegu, saj nisem znala uporabljati cepina in derez. Zato sem se vpisala v alpinistično šolo. Resno plezanje se je začelo, ko sem spoznala Ireno in z njenim vabilom, da se pridružim alpinistični odpravi Gašerbrum II leta 2004. Šla sem le do baznega tabora, a tudi to je bilo dovolj – pot po ledeniku Baltoro med sedem- in osemtisočaki me je pritegnila k plezanju.

Moški, še posebno kolegi alpinisti, nimajo dobrega mnenja o ženskem alpinizmu. Znani so številni predsodki, podcenjevanje, celo zaničevanje. Se počutijo ogrožene, če se ženske podajo na njihovo področje?

Irena: Imam srečo, saj sem plezala s takimi, ki nimajo tovrstnih predsodkov, prav nasprotno, v navezah smo delovali usklajeno in enakovredno. Je pa res, da so bili moji tovrstni vzponi v širši slovenski moški alpinistični javnosti manj cenjeni, češ da so me vlekli čez smeri. Zato sem se odločila, da poskusim še v ženski navezi. Kaže, da niti to ni dovolj. Ne vem, s čim jih ogrožam. Morda jih moti, da ne čakam doma, da bi me kdo povabil na odpravo, ampak jih organiziram sama in pri tem tudi neznansko uživam.

Mojca: S plezanjem v moški navezi nisem imela sreče. Moje zagnanosti in želje po plezanju večinoma niso jemali resno ali pa se jim ni dalo ukvarjati z začetnico. Zato sem Ireni hvaležna, da je bila pripravljena plezati z mano, me z veliko potrpljenja prenašati in mi pomagati pri začetniških nerodnostih. Glede kritik pa se je že večkrat pokazalo, da nekateri radi pametujejo iz fotelja. To me ne gane. Ne moreš ocenjevati nečesa, česar ne poznaš. Sprejemam ocenjevanje ženskega himalajizma od alpinistov, ki so se tam že preizkusili.

Okolje ni vedno naklonjeno alpinizmu, češ da sta izzivanje in tveganje preveliki. Še posebno ženske naj se ne bi izpostavljale tako ekstremnim podvigom.

Irena: Ukvarjanje z alpinizmom širša javnost sprejema kot samomorilsko dejavnost, a po drugi strani se vedno več ljudi želi ukvarjati z njim, tudi ženske. Dejstvo je, da so to osebne odločitve, in nihče nima pravice tega presojati niti obsojati, vendar se moramo zavedati odgovornosti svojih dejanj in morebitnih manj prijetnih posledic, ki smo jih dolžni nositi sami.

Mojca: Izzivi in tveganja nas spremljajo vsakodnevno. Tvegamo, ko se z avtom odpeljemo v službo.

Sta drznost in odločnost ključnega pomena? Kaj vama v običajnem življenju pomaga krepiti voljo?

Irena: Ti dve lastnosti sta ključni za uspeh, dodajam še pomen pravilnega odločanja – tako pri izboru gore, na katero se podamo, smeri, ki se je lotevamo, kot tudi v kritičnih trenutkih, ko gre za življenje. Moje običajno življenje je polno delovnih obveznosti, saj sem kot raziskovalka na Univerzi v Ljubljani zaposlena za določen čas, če raziskovalnih projektov ni, tudi službe ni. To pomeni, da skrbim za to, da imam raje preveč dela kot premalo, voljo do tega pa mi dajejo aktivnosti v domačih gorah, kjer se dodobra napolnim z energijo in se pripravljam za moje gorske velikane tam daleč v Aziji.

Mojca: Ja, in tudi veliko potrpežljivosti. Nič s silo, treba je počakati, da pride pravi trenutek, in če ga ni, obrniti.

Irena, vloga vodje odprave ni lahka, saj ne gre samo za organizacijske naloge, ampak še mnogo več.

Irena: Vodenje odprav mi je bilo sprva izziv, zdaj pa že rutina, a še vedno v veliko veselje. Opažam, da se mnogo bolje izkažejo majhne odprave. Tako imam tudi jaz več možnosti, da mi uspe na gori, prav tako se mi ni treba boriti z različnimi vizijami in težavami posameznikov. Vodenje odprav si predstavljam malce drugače, kot je v navadi – puščam večjo svobodo pri delovanju na gori, a je nekaj železnih pravil, ki se jih je treba držati, in za marsikoga so prezahtevna. Zahtevam, da za seboj počistimo vse – tako na gori kot v baznem taboru; v bazi ne ubijamo živali – meso je ali iz pločevink ali pa ga prinesejo iz bližnje vasi; elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic, čistimo s sredstvi, prijaznimi do okolja. Nikoli tudi ne najemam višinskih nosačev in plezam brez dodatnega kisika, če je le mogoče, v alpskem slogu. Vodenje odprav je izjemna osebna odgovornost, ki se je zavedam, in poskušam čim bolje presoditi udeležence že pred odpravo, a se kljub temu vedno najde kdo, ki ti lahko zruši projekt, in takrat je treba iz danih razmer potegniti najboljše.

Le petim slovenskim alpinistkam je uspelo priti višje od 8000 metrov, poleg vaju so bile to še Marija Štremfelj, Marija Frantar in Simona Pogač. Na teh višinah vladajo izredne razmere, telo mora biti prilagojeno, obstajajo številne nevarnosti. Kako prenašata izjemne psihične in fizične napore?

Irena: Svoje telo spoznavaš na vzponih. Vsak je zgodba zase, in če je bil vzpon na Gašerbrum II zame zelo težak, ker sem bila preslabo aklimatizirana, je bil npr. vzpon na predvrh Broad Peaka (8035 m) s tega vidika lažji. Bolj me je bremenilo dejstvo, da kot vodja odprave nisem vedela, kaj se na gori dogaja z enim od članov, ki je kar dve noči preživel v območju smrti (nad 7500 m) brez ustrezne opreme. Končalo se je srečno, a psihični napori ob tem so bili nepopisni, naju z Mojco pa so stali glavni vrh – a to ni bilo pomembno … Važno je bilo samo življenje kolega!

Mojca: Napori so veliki in nikoli ne veš, kdaj bo glava ali telo začelo popuščati. Vse je lažje v dvoje. Ko eni ne gre, pomaga druga. Včasih je dovolj že spodbudna beseda ali košček čokolade. Zdaj, ko sva že ustaljena naveza, se poznava zelo dobro in veva, kako delujeva v steni; imava podobne prehranjevalne navade, telesi nama delujeta tako, da ko ena začne popuščati, vodilno vlogo prevzame druga, in prav to sta čar in umetnost trdne himalajske naveze.

Nanga Parbat, 8125 metrov visoka gora v zahodnem delu Himalaje, je posebna, zaradi številnih krutih usod in žrtev poimenovana tudi gora ubijalka. Pomeni velik izziv, še posebno njena več kot 3100 metrov visoka stena, ki jo je prvi uspešno premagal legendarni Rainhold Messner. Zakaj sta se odločili prav za to za slovenski alpinizem večkrat usodno goro?

Irena: Nanga Parbat te očara ob prvem pogledu – res je izjema med himalajskimi velikani zaradi ogromne višinske razlike med baznim taborom in vrhom, ki odlikuje vse tri glavne stene (Raikhotsko, Rupalsko in Diamirsko). Leta 2008 sva z Mojco in še tremi Američani poskusili v Rupalski steni. Gora nas je takrat gladko zavrnila, s strahom in spoštovanjem sem načrtovala ponovni poskus leta 2011. Take gore na Zemlji preprosto ni.

Mojca: Je najlepša na svetu, veličastna. Ko vidiš njene stene od blizu, ti kar čeljust dol pade. Z velikim strahom sva leta 2008 vstopili v Rupalsko steno. Ob neuspehu sva takrat razočarani zapustili bazni tabor, vendar trdno odločeni, da v prihodnosti poskusiva vzpon še z diamirske strani.

Sprva ste imeli v načrtu klasični pristop, s postavitvijo baznih taborov, pa so si vajini soplezalci premislili. Ostali ste sami, vidve in izkušeni Viki Grošelj. Vaju je on opogumil in vama pokazal steno kot izziv?

Mojca: Ko sva se z negotovostjo in strahom odločali za alpski slog vzpona na območju Messnerjeve pristopne in sestopne smeri, je bil ravno Viki tisti, ki nama je z nasveti in vlivanjem poguma pomagal pri odločitvi. Trdno je verjel, da zmoreva, in naju tudi prepričal.

Irena: Vzpon v Diamirski steni je bil sprva načrtovan po klasični Kinshofferjevi smeri, a ker so kar štirje člani odprave hitro odšli domov, sva se morali odločili za nov pristop. Veliko nama je pomagal Viki, ki je precenil, da imava le s tovrstnim vzponom dejanske možnosti za uspeh. Izjemno pomembna je bila njegova podpora iz baznega tabora.

Drznili sta si preplezati steno, ki v alpinizmu res kaj velja, vajin vzpon je Grošelj označil za enega največjih ženskih alpinističnih dosežkov v Himalaji. A ob tem ostaja dejstvo, da vrha nista osvojili. So zato mnogi hoteli popolnoma izničiti vajin dosežek?

Irena: Najin osrednji cilj je bil vrh gore, rezervni pa preplezati steno, in ta nama je uspel v čistem, pravem alpskem slogu, s čimer se ne more pohvaliti še nihče od Slovencev (v katerikoli steni Nange). Drži tudi, da v Himalaji velja vzpon, ki ga skleneš na vrhu. Kljub temu je bila svetovna alpinistična javnost najinemu vzponu zelo naklonjena, z Messnerjem na čelu, ki je dejal, da vrh po osmih dneh Diamirske stene niti ni več pomemben – šteje zgolj izjemna pustolovščina.

Mojca: Žalostno je, da so imeli največ povedati tisti, ki o Himalaji nimajo pojma, tam nikoli niso plezali in na žalost niso znali niti prepoznati stene, v kateri sva opravili vzpon. Kljub temu mi je všeč, da tile najini sovražniki, ki jih niti osebno ne poznava, vsako leto napeto pričakujejo, kam greva, kaj splezava. Še boljše je, če nama načrtovani vzponi ne uspejo. To očitno vsaj nekatere drži pokonci.

Je v alpinizmu res tako pomembno osvojiti vrh?

Mojca: Nekaterim šteje edino osvojen vrh. Pa ni važno, kako si ga dosegel – z vodnikom, kisikom, s pomočjo nosačev, sam. Res je dober občutek, ko stopiš na najvišjo točko gore, vendar so enako pomembna doživetja na celotni poti.

Potreba po dokazovanju je gotovo znana tudi v alpinizmu. Je to morda bolj moška domena?

Irena: Ja, dokazuješ se ves čas – najprej sam sebi. Alpinizem je zelo individualen šport. Glede dokazovanja pa smo si podobni, morda smo ženske včasih še bolj zagrizene.

Če bi lahko še enkrat izbirali med lažjo smerjo z osvojitvijo vrha ali preplezano steno, kaj bi izbrali?

Irena: Izbor bi bil popolnoma enak – smer je optimalna glede na razmere, dala nama je noro lepa doživetja, najini navezi in prijateljstvu pa še večjo trdnost. Nango bova v prihodnje gotovo še obiskali, kdaj, kako in kje, pa naj ostane skrivnost.

Kaj razlikuje žensko navezo od mešane?

Mojca: Odlika ženske naveze je v popolni enakovrednosti – tako v navezi kot v dojemanju naveze navzven. Po dolgih letih skupnega plezanja besede niso več potrebne. Je pa res, da vsi značaji ne gredo skupaj – nama z Ireno to uspeva, ker sva si sicer popolnoma različni, a podobni v ključnih zadevah – to je pri vztrajnosti, vzdržljivosti in zavezanosti cilju.

Je to še poseben izziv?

Irena: Je, seveda! Tako vseskozi draživa naše alpiniste. No, da se zresnim, izziv je tudi v svetovnem merilu. Ženskih navez zlasti v visokih gorah je malo, redko se lotevajo vzponov v alpskem slogu, in to nama je izziv.

Kakšen je občutek, ko sta sami v steni, ko vesta, da ne moreta računati na pomoč, ko je vse odvisno le od vajinih odločitev?

Mojca: Glede kritik se je že večkrat pokazalo, da nekateri zelo radi pametujejo iz fotelja. To me ne gane. Ne moreš ocenjevati nečesa, česar ne poznaš.

Mojca: Takrat se zavedaš, kako majhen si kot človek in kako zelo odvisen od narave. Ko se odpraviva v steno, se zavedava, da sva edina pomoč le druga drugi. Je pa krasen občutek, ko vem, da sva v steni sami in je samo najina.

Irena: Občutek je enkraten – tako v steni kot tudi po vzponu. Dokažeš si, da zmoreš. Uživaš v prostranstvih stene, se soočaš z naravo v njej in poskušaš tam tudi preživeti. Nepopisno lepo je!

V steni sta kar osemkrat prenočili na ekstremnih višinah. Kaj sta se pogovarjali v teh trenutkih?

Irena: Med vzponom skoraj ne govoriva – morda le takrat, ko je težko in malo potarnava. Potem gre lažje. Ob večerih delava načrt za naslednji dan. Potem pa se vračava v mislih v domači kraj, premlevava aktualne dogodke.

Ob sestopu se je zgodila nesreča. Pri Messnerjevem seraku sta zdrsnili 150 metrov na povsem poledeneli steni. Sta takrat pomislili, da je morda blizu konec?

Mojca: Na srečo nisva bili navezani, tako da je bilo manj poškodb; padli sva v strmem črnem ledu med padajočimi skalami. Za trenutek sva se že poslovili, ampak najin angel varuh je pridno delal. Zaradi tega dela sestopa je skrbelo tudi tiste v bazi – vedeli so, da so razmere v dneh najinega plezanja postale resne in nevarne.

Irena: Nesrečo sva hoteli zamolčati, saj se je vse srečno končalo. Po vrnitvi v bazo pa je najin prijatelj Shujaat Ali dejal, da mu je ob opazovanju padca zastalo srce in da bo za srečen razplet žrtvoval ovco v domači vasi. Kljub mojemu nasprotovanju je to tudi storil.

Irena, ste doktorica geografske znanosti. Doktorirali ste iz sonaravnega razvoja turizma v visokogorju. Katere so negativne posledice, ki jih prinaša vse večja prisotnost človeka v najbolj prvinskih predelih gora?

Irena: Negativne posledice so žal že vidne. Gre za območja, ki so visoko in kjer ima okolje nizke samočistilne sposobnosti. Največji problem je množičnost obiska najvišjih gora, na katere se pogosto odpravljajo tudi ljudje, ki imajo z gorami bolj malo zveze. Zdi se, da naša okoljska zavest, na katero smo tako ponosni doma, v visokih gorah nekako izpuhti – tam je več kot očitno, da cilj žal opravičuje vsa sredstva. Vplivamo tudi na temeljne vrednote domačinov v gorskih dolinah – večinoma nenamerno, a žal želimo domače udobje prenašati tudi v bazne tabore in na gore. To pa pomeni ne le okoljski vpliv, ampak tudi široko paleto socialnih in kulturnih vplivov.

So tudi pozitivne spremembe?

Irena: Turizem vsekakor pozitivno vpliva na preživetje domačinov, ki delajo kot nosači, sirdarji, kuharji, vodniki ipd. Zaslužek vpliva na življenjsko raven njihovih družin in to med drugim pomeni, da imajo njihovi otroci dostop do izobraževanja – ne le dečki, tudi deklice, kar je sicer bolj izjema kot pravilo.

Je pri tem pomembno tudi vedenje alpinistov, na primer glede smeti?

Irena: Izjemnega pomena je odnos nas, obiskovalcev, tako do okolja kot do domačinov. Z njimi je treba ves čas delati, jim poudarjati, v kako izjemnem okolju živijo in kako pomembno je, da ga ohranjamo skupaj. Ključen je tudi spoštljiv odnos do njih – vse prepogosto poslušam zgodbe o krutem odnosu članov odprav do nosačev in drugega osebja. No, to nam ne more biti v ponos. Smo le gostje in denar, ki jim ga prinašamo, še ne pomeni, da jih z njim kupimo in razvrednotimo.

V alpinizmu še nista rekli zadnje besede. Kakšni so vajini načrti?

Mojca: V alpskem slogu želiva seči po še nekaterih najvišjih vrhovih, sanjava pa tudi o nepreplezanih sedem- in šesttisočakih.

Deli s prijatelji