Vodja sekcije mladih pri združenju za boj proti raku dojk Europa Donna Rebeka Potočnik bo konec meseca izdala slikanico za otroke, v kateri se loteva tem, ki se jih pravljičarji le redko. Svojo drugo knjigo, Fridine dobre misli, je napisala, ker je videla, da se žalostnih tem izogibamo. Glavni lik, miška, skoraj izgubi prijateljico sovo, ki je izjemno poučena in razgledana. Srečata se z vprašanji o koncu in začetku, bo prestala bolezen … Miška ves čas razmišlja, kaj naj naredi, ob tem pa grizlja in žveči origano, sinonim za dobro misel. Potem origano nese sovi in skupaj prežvekujeta dobre misli, na koncu pa preletita reko, o kateri sta vedno sanjali.
»V zgodbi se obrnem na otroke, kaj oni mislijo. In kdor bo otroku to bral, bo primoran voditi ta dialog, ki se ga, ne vem zakaj, premalo poslužujemo. Saj to je vendar nekaj povsem naravnega in normalnega! Seveda so občutki negativni, a ne moremo se delati, kot da takšnih čustev ni,« pravi Rebeka Potočnik. »Spoznala sem, da so teme o minevanju zavite v tabu. Lotevamo se jih s strahom. Ali pa želijo straši otroke obvarovati pred nečim, s čimer se bodo prej ali slej soočili. In kako bodo bližnjim takrat zaupali?« se sprašuje. Meni, da tako le izgubljamo stik drug z drugim.
Če ni informacij, ni zaupanja
»Če otrok ne ve, kaj se s starši dogaja, in ne dobi resničnih informacij, kako bo otrok potem komur koli zaupal?« pravi Potočnikova, ki je ves čas svoje kariere vpeta v vzgojno-izobraževalni sistem in opaža, da je nekaterim odraslim ob prazniku mrtvih čudno to deliti z otroki.
»Ko sem zbolela, sem se morala sprva srečati sama s seboj in si pojasniti določene stvari. Očitala sem si, ker sem morala sina prenehati dojiti. Krivdo sem prevzemala nase, čeprav na to nisem imela vpliva. Morala sem se namreč pozdraviti, če sem mu nato hotela biti dobra mama. Če sem ga želela vzgajati, sem ga morala za tisti čas odmisliti in se posvetiti samo sebi. Tu sem bila hud boj,« pove o bolezni in sinu. S hčerko, ki je takrat že dopolnila dve leti, pa sta se pogovorili. »Povedala sem ji, da grem v bolnico, da bom dobivala huda zdravila, in tudi poimenovala bolezen. Najprej je pomislila na raka iz morja. Zato sva si v knjigi pogledali celice, kako so videti zdrave in kako tiste, ki niso zdrave. Pojasnila sem ji, da mi bodo zaradi zdravil odpadli lasje, in ji odgovorila na vsa vprašanja,« pripoveduje Rebeka.
Seveda se je ves čas spraševala, ali je prav, kar počne, ali le obremenjuje otroka. Potem se je vprašala, kako bi bilo njej, če bi njena mama pred njo skrivala bolezen. »Nisem želela biti takšna mama. Kot z njima delim veselje, tako bom delila tudi žalost in obup,« pravi. Še posebno se ji zdi takšna odločitev pravilna zato, ker ko končaš terapije in je rak odstranjen, zgodbe ni konec. Redni pregledi so stalnica, ves čas moraš biti pripravljen, v življenje moraš vključiti veliko gibanja tudi zaradi raka.
Ker sta otroka vedela, s čim se mama spopada, sta bila pripravljena na spremembe na njenem telesu. Ko so ji odpadali lasje, je jokala, otroka pa sta dejala, da ima novo frizuro. Prva reakcija, ko otrok izve za bolezen, so vprašanja. Veliko vprašanj, na katera moramo biti pripravljeni. Vprašanje, ki pa je Rebeko pretreslo, je bilo, ko jo je hči vprašala: »Mami, kaj če se to zgodi meni?« »Na takšna vprašanja moraš biti pripravljen, a vseeno sem morala kar globoko vdihniti. In vedno, brez izjem, sem si vzela čas za vsa pojasnila,« pove sogovornica, ki ji je hči dejala, da jo je kot zdravo dojela, ko je ta šla znova teč.
Vsaka se
spopada drugače
Med bolnicami z rakom so različne ženske. Nekatere bolezen skrivajo, se z njo spoprijemajo same, druge povedo vsem okoli sebe. »Dogaja se, da nekatere ne povedo niti partnerjem, kar meni ni povsem jasno. Zato bi res morali veliko delati na tem, da ženske dobijo psihosocialno podporo in si jo tudi želijo,« meni Potočnikova. »Ena izmed naših bolnic je o raku spregovorila s starejšim sinom, mlajši hčeri pa je bolezen prikrila. Čez štiri leta ji je hčerka povedala, da je ves čas vedela resnico. In zdaj ta bolnica pravi, da če kaj obžaluje, je to, da ni bila iskrena.«
