Za ustno higieno so skrbeli že Egipčani: v grobnicah iz leta 3000 pr. n. št. so raziskovalci našli drevesne vejice, nekakšne žvečilne palčke, katerih en konec je bil razcefran v mehka vlakna. Tudi drugod po svetu so si ljudje čistili zobe z drgnjenjem z vejicami ali koščki lesa, nekatera afriška in avstralska plemena pa vejice uporabljajo še dandanes.
Stari Rimljani so imeli svoj način čiščenja zob: Plinij ml., ki je živel na prehodu iz 1. v 2. stoletje, je na primer trdil, da uporaba jastrebovih peres kot zobotrebcev povzroča ustni zadah, bodice ježevca pa to nalogo opravijo bolje in celo utrdijo zobe. Grki so bili bolj moderni: v 3. stoletju pr. n. št. je Aristotel Aleksandru Velikemu svetoval, naj zobe vsako jutro dobro zdrgne z laneno brisačko. Podoben način čiščenja zob je dokumentiran tudi v letu 1602, ko je William Waughan v 15 navodilih za ohranitev zdravja zapisal, naj ljudje za bele in zdrave zobe po vsakem obroku sperejo usta, spijo z odprtimi usti in zjutraj zobe zdrgnejo s platnom. V Evropi je bilo sicer čiščenje zob s prsti ali nožem splošno sprejeto še v 15. stoletju, dokler niso filozofi sprožili razprav o lepem vedenju.
Živalske ščetine
Izumitelj zobne ščetke, kakršno poznamo danes, naj bi bil neki kitajski cesar, ki je leta 1498 ukazal, naj mu v ročaj iz kosti pritrdijo ščetine divjega prašiča. Na zahod so jo prinesli popotniki v 17. stoletju, širše pa se je uveljavila šele v 19. stoletju. Medtem ko so bile na Kitajskem posebno cenjene ščetine z vratu sibirskega merjasca, so Evropejci raje uporabljali bolj mehke konjske ščetine.
A živalske ščetine so pogosto izpadle iz ročaja, niso se dobro sušile in kmalu postale polne bakterij, zato jih je leta 1938 zamenjal ameriški izum – najlon. Sintetične ščetine so se hitro uveljavile, le leto pozneje pa se je v Švici pojavila tudi prva električna ščetka. Danes je veliko vrst in znamk zobnih ščetk in prav za promocijo neke znamke je bil postavljen tudi rekord, vpisan za Guinnessovo knjigo: največ ljudi, kar 177.003, naj bi si istočasno ščetkalo zobe 9. oktobra 2007 na 380 različnih lokacijah po vsej Indiji.
Odvajalo proti zobobolu
Seveda pa samo zobna ščetka ni dovolj za zdrave zobe. In če verjamete ali ne, tudi večina preostalih pripomočkov, ki jih zdaj uporabljamo za ustno higieno, je bila znana že dolgo pred industrijsko dobo.
Kitajci so pred 5000 leti domnevali, da propadanje zob povzročajo beli zobni črvički s črnimi glavami, ki so jih lahko videli, ko se izpuli oboleli zob. Zdravila proti zobobolu so takrat vsebovala odvajala, ustno vodo, masaže in tablete. Slednje so bile po navadi iz zdrobljenega česna in izparka soli, vstavili pa so jih v uho na nasprotni strani zobobola.
Zobna pasta naj bi bila v uporabi že 500 let pr. n. št. na Kitajskem in v Indiji, moderne pa so se pojavile v 19. stoletju. Najstarejši znani pisni vir, ki jo omenja, je egipčanski rokopis iz 4. stoletja, ki priporoča uporabo mešanice soli, popra, mentolovih listov in perunike. Številne zgodnje zobne paste so bile osnovane celo na urinu.
Zobni praški
V začetku 19. stoletja so ščetko najpogosteje uporabljali le z vodo, kmalu pa so postali priljubljeni zobni praški; večina jih je bila narejena doma, in sicer iz krede, zdrobljene gline in soli. Neka enciklopedija iz leta 1866 priporoča oglje v prahu in svari, da nekateri zobni praški naredijo več slabega kot dobrega. Kljub priporočilom so bili praški vse do prve svetovne vojne veliko bolj priljubljeni kot industrijsko pripravljene kreme, ki so se pojavile v 19. stoletju. Tem so dodajali milo, kredo, sodavico pa tudi hidrogen peroksid, najprej so jih prodajali v kozarcih, šele okoli leta 1900 še v tubah. Fluor so začeli pastam dodajati v 50. letih prejšnjega stoletja.
Treba je omeniti še en pripomoček, povezan z ustno higieno, zobno nitko, ki je prav tako starodavni izum. Raziskovalci so na ostanke zobne nitke in žlebičke, ki jih povzroča tovrstno čiščenje medzobnega prostora, naleteli že na nahajališčih iz pradavnine. Levi Spear Parmly, zobozdravnik iz New Orleansa, velja za izumitelja (ali bolje poizumitelja) moderne zobne nitke, saj je strankam priporočal nitkanje zob s svileno nitjo že leta 1815. Množična proizvodnja povoskane zobne nitke se je začela konec 19. stoletja, med drugo svetovno pa je svilo nadomestil najlon. Ta je namreč precej bolj trpežen kot svila, se ne trga tako hitro in ne cefra ter je vedno iz enakih, gladkih vlaken. S tem je tudi nitka postala precej vsakdanji pripomoček in pomemben del skrbi za zobe.
Ko vsi ti pripomočki odpovedo, pa pridejo v poštev le še umetni zobje – ti so se prvič pojavili že okoli leta 700 pr. n. št. Etruščani so izdelovali umetne zobe iz slonovih oklov in kosti, v usta pa so jih pritrdili z zlatim mostičkom.
Paste lahko povzročajo slabost
Še nekaj praktičnih nasvetov: zobno pasto morate po umivanju zob izpljuniti, nekatere vrste namreč lahko, če jih zaužijemo, povzročijo slabost ali diarejo. Majhni otroci je zato ne smejo uporabljati oziroma le pod nadzorom odraslih. V vsakem primeru pa za vse zadostuje za zrno graha paste, ne glede na to, kaj vidite v televizijskih reklamah. Pravilo trikrat na dan po tri minute že poznate, naj dodamo le, da je treba redno menjati tudi zobno ščetko!
