Povsem naravno se mi zdi, da tedaj, ko nam gre za nohte, večina ljudi ne razmišlja o tem, h kako dobremu zdravniku, zdravnici gremo in na kako urejenem oddelku nas bodo zdravili. Samoumevno se nam zdi, da bodo za nas poskrbeli dobro, drugače niti ne želimo razmišljati. In v resnici je veliko dela opravljenega dobro. Ne pa vse! Zanimivo je, da niti ne iščemo podatkov o tem, kako dober, v strokovnem smislu, je zdravnik, ki se mu izročimo v obravnavo. O tem pri nas nimamo podatkov, opremo se lahko le na govorice. V glavnem nas zadovolji prijaznost, dostopnost. Ni dvoma, da sta prijaznost in dostopnost pomembni. Še pomembnejša je strokovnost, usposobljenost zdravnika, da ima znanje in sposobnost čim širšega razmisleka o mogočih diagnozah, da je izurjen operater z izkušnjami in da se zaveda svojih zmožnosti, sposobnosti oziroma omejitev! Pomembno je, da nam osebni zdravnik pravočasno postavi pravo diagnozo in nas ustrezno zdravi ali postavi sum na resno bolezen in nas pošlje k pravemu specialistu. Zakaj? Kot zdravnik sem srečal kar nekaj bolnikov, ki so bili napoteni v bolnišnico prepozno, potem ko je njihov zdravnik kar nekaj časa v zmoti obravnaval nenevarno oziroma manj nevarno bolezen. Ko je končno spoznal, da ni uspešen, in pomislil na pravo bolezen, je bilo za ozdravitev že prepozno. Bolnika smo lahko, kot pravimo, zdravili le še simptomatsko: lajšali težave, kolikor smo to zmogli. Zaradi zakasnitve postavitve prave diagnoze tak bolnik ni imel nikakršnega upanja na ozdravitev.
Tudi urejenost bolnišnice, sodelovanje med specialisti in njihova usposobljenost je izrednega pomena. Pomembno je, kako izkušen je zdravnik, koliko podobnih primerov, kot je naš, je že obravnaval, koliko podobnih operacij je opravil. Ali verjamemo, da imajo bolnišnice za vse, kar delajo, kader z ustreznim znanjem in izkušnjami? Ali imamo na razpolago podatke o njihovem opravljenem delu? Za obravnavo v bolnišnici je izrednega pomena, pod kako strogim nadzorom delajo specializanti, kdaj in na osnovi kako resnega preverjanja znanja se jim dovoli do neke mere samostojno delo. Ali se jim morda pri nas zaradi pomanjkanja kadra ne dovoli preveč? Vprašanje je celo, ali naš sistem učenja zagotavlja, da bi bil zdravnik po specialističnem izpitu usposobljen, samostojen za vso problematiko na njegovem področju. Na vsa ta vprašanja bi morali bolniki dobiti jasne odgovore. Ali jih dobimo? Ali ni za to morda odgovorno ministrstvo? Zanimivo je, da tega pri nas ne zagotavljajo niti zavarovalnice oziroma ZZZS, ki rada ponavlja, da je zastopnik bolnikov in njihovih interesov. Niso dovolj besede, da ponavljamo, kako dobri smo, ni dovolj, da imajo bolnišnice akreditacije. Res je tudi, da smo kot bolniki nezahtevni, skromni, kar ni vedno najvarnejše. Jasno je, da si vsi zdravniki želimo, da bi za bolnika naredili najboljše in da bi bili bolniki zadovoljni. Vsi tudi delamo z dobrimi nameni. Zelo resno vprašanje ob tem je, kot sem že omenil, ali smo dovolj kritični do svojega dela. Ali nam je to ob tem, ko prijavljanje zapletov in napak še vedno ne poteka, kot bi moralo, to sploh potrebno?
Kar se tiče kritičnosti, ni ustrezna, in zelo radi ali celo praviloma skoraj vse zaplete, napake, ki se nam zgode, spravimo na imenovalec komplikacij, ki se v medicini dogajajo. Ni pa vse komplikacija! Vprašanje je, ali se je pri nas o napačnih odločitvah posameznika sploh mogoče pogovarjati v smislu človeške napake brez kazenske odgovornosti in brez tega, da bi sodelavci to želeli izkoristiti v smislu njegove očrnitve. Marsikje v tujini je za to, če želiš izkoristiti »nesrečo« kolega, predviden celo suspenz! Vprašanje je torej, ali sploh hočemo priznati napako, ki smo jo naredili nehote. Poudarjam, nehote! Z raziskavami v svetu so ugotovili, da skoraj ni zdravnika (razen če je vprašljiva psihična prizadetost), ki bi hote želel škodovati svojemu bolniku oziroma narediti kaj narobe. Prav tako so ugotovili, da večina napak nastane zaradi napak v sistemu, ne pri posamezniku. Če je zdravnik utrujen, če ni dovolj izkušen, če ni dovolj nadzora, če nečesa ni mogoče narediti pravočasno, vse to so v svetu napake neurejenega sistema! Pri nas napak v sistemu ni! Ali res?
Še vedno govorimo, da imamo odličen sistem, še posebno če poslušamo politike. Žal ni tako. Kot primer lahko navedem sedanje zaplete pri organizaciji dela v urgentnih centrih. Za vse pomanjkljivosti (kadrovske, neurejeno delitev denarja med izvajalce) je odgovorna politika, ki ni sposobna odločati in stvari urediti. Zastavil sem vrsto vprašanj in odgovore bi bolniki morali poznati. Sicer pa, kakšna je politika, ki spet želi dovoliti alkohol na športnih prireditvah? Vse za zdravje ljudi! Pa na zdravje!