Kako do cenejših zdravil

Zdravila so velik posel. Na eni strani so proizvajalci, ki bi radi zaslužili, na drugi pa zavarovalnice, ki bi rade prihranile. V sredini se znajdejo zdravniki, ki hočejo zdraviti, in bolniki, ki si želijo ozdraveti oziroma se bolje počutiti in ki jih prav malo briga, kateri zakoni, direktive, pravila in interesi so v ozadju.

Primerjalni model

Področje cen zdravil je v Sloveniji urejeno z zakonom o zdravilih in je v pristojnosti Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), njihovo financiranje iz javnih sredstev pa je urejeno z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter je v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Predpisi so usklajeni tudi z direktivo EU, ki pa ureja le bistvene postopkovne parametre, izbira cenovnega modela in oblikovanje cenovne politike pa sta v pristojnosti države. Postopki določanja cen potekajo na podlagi zakonskih določb in aktualnega pravilnika o določanju cen zdravil za uporabo v humani medicini.

Tako kot večina drugih držav si pri določanju cen zdravil pomagamo s primerjalnim modelom, ki upošteva tiste v Nemčiji, Avstriji in Franciji. Na JAZMP pojasnjujejo, da sta nemški in francoski trg od 30- do 40-krat večja in imata do 10-krat večji nabor zdravil, avstrijski pa je srednje velikosti. Tako regulirane cene so le najvišje, dovoljene v prometu z zdravili na debelo. Zakon pa dobaviteljem, plačnikom ter kupcem omogoča, da se dogovarjajo o zneskih, ki so nižji od reguliranih.

Kdo oblikuje cene zdravil

Vrednost proizvajalčeve cene se določa na podlagi primerjalnih cen iz referenčnih držav, torej Avstrije, Francije in Nemčije. Za originalna in biološko podobna zdravila se vrednost izračuna na podlagi najnižje cene enakega originalnega oziroma biološko podobnega zdravila v eni od treh primerjalnih držav, za generično pa na podlagi povprečja najvišjih in najnižjih cen primerljivih generičnih zdravil iz referenčnih držav.

V preteklosti je najvišjo ceno določala izključno agencija za zdravila, leta 2008 pa je ZZZS kot največji plačnik zdravil v Sloveniji dobil pooblastilo, da se tudi sam s proizvajalci lahko pogaja o ceni in vpliva na tako imenovano najvišjo priznano vrednost zdravila.

Zasebne 
zavarovalnice izključene

Po besedah vodje oddelka za zdravila pri ZZZS Jurija Fürsta se vključijo šele, ko je za posamezno zdravilo določena najvišja dovoljena cena. Tako so lani s farmacevtskimi družbami izpogajali cene, ki so bile v povprečju za devet odstotkov nižje. S temi prihranki lahko financirajo nova zdravila. ZZZS je lani za zdravila odštel nekaj čez 278 milijonov evrov, kar je skoraj 15 odstotkov vseh odhodkov.

Pri določanju cen pa ne sodelujejo dopolnilne zdravstvene zavarovalnice. Pred kratkim se je pogajanjem o ceni s proizvajalci zdravstveni blagajni želela pridružiti še Vzajemna, ki za zdravila plačuje približno 100 milijonov evrov na leto. Na ZZZS so menili, da gre pri tej težnji za zavajanje javnosti in odvračanje pozornosti »od nujnosti preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v zdravstveni reformi«. Ekonomist Sašo Polanec, ki se ukvarja z zdravstvenim sistemom, je prepričan, da bi morale imeti dopolnilne zdravstvene zavarovalnice večjo vlogo pri pogajanjih o cenah. »Pri zdravilih, ki jih veletrgovci prodajajo lekarnam, te vsako leto dobijo za kakšen odstotek od vrednosti prodanih zdravil popusta, ki ga ZZZS ne more zajeti, ker zakonodaja tega ne dopušča. A če bi se o cenah pogajale tudi zasebne zavarovalnice, bi ta popust zagotovo želele prenesti na zavarovance in ne na lekarne,« je povedal za STA.

Sestava cene zdravil

Določitev teh cen je ključnega pomena pri oblikovanju končne cene, saj imajo drugi akterji (veledrogerije in lekarne) marže fiksno določene s pravilnikom o določanju cene zdravil. Ta je sestavljena iz proizvajalčeve cene, veletrgovske marže in lekarniške storitve, ob nakupu zdravila pa uporabnik oziroma zavarovalnica državi plača še 9,5-odstotni DDV. Marže veletrgovcev, ki uvažajo zdravila, in lekarn so določene s pravilnikom in se ne oblikujejo prosto na trgu. Tista, ki jo pravilnik določa veledrogeristom, znaša 0,50 evra na enoto pakiranja in dodatnega 1,10 odstotka proizvajalčeve cene.

Če se zdravilo potrošniku proda oziroma izda v lekarni, ta na poti do maloprodajne cene zaračuna svoj pribitek, ki je določen s sistemom točk za storitev posredovanja zdravil in obdelavo receptov – gre za fiksni znesek, ki ni odvisen od nabavne cene in trenutno znaša okoli en evro na škatlo. Posledica je, da lekarne nimajo vpliva na končno vrednost zdravila (na recept, da ne bo pomote), saj jim nabavne cene zdravil določita JAZMP in ZZZS, storitev pa jim določi ZZZS.

Kako naprej?

Cene zdravil na recept naj bi se v prihodnosti nižale tudi zaradi širitve terapevtskih skupin, ki jih je leta 2013 začel uvajati ZZZS. Terapevtska skupina zdravil vključuje vsa tista, ki so namenjena za zdravljenje iste bolezni. Za vsako terapevtsko skupino ZZZS določi najvišjo priznano vrednost zdravila, ki se v celoti krije iz obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Vlada in ministrstvo za zdravje načrtujeta pripravo zdravstvene reforme in ukrepov za sanacijo zdravstvene blagajne, ki ima izgube. Glede na sistemske spremembe, ki jih načrtuje ministrstvo (centralizacija javnega naročanja na področju zdravil in skupno javno naročanje za medicinsko-tehnične pripomočke) ter predlog, da se JAZMP vrne pod ministrstvo, je pričakovati, da se bodo pripravljavci zdravstvene reforme in drugi organi, ki se ukvarjajo s transparentnim sistemom javnega naročanja zdravil, dotaknili tudi tega področja. Veliko si obetajo predvsem od centralizacije javnega naročanja, saj so pri pripravi razpisa za zdravila ugotovili, da se cene za istovrstno zdravilo istega proizvajalca med bolnišnicami razlikujejo tudi za od 15 do 20 odstotkov. Na ministrstvu skupni prihranek ocenjujejo na od sedem do 12 milijonov evrov.

Težava pa je, da je trenutno stanje na trgu zdravil neurejeno. O tretjem mandatu novega starega direktorja ZZZS Sama Fakina bo prihodnji teden razpravljal državni zbor, hkrati pa je še vedno nejasna situacija na JAZMP, kjer je direktor Matej Breznik odstopil že konec januarja, a še vedno ni bil uradno razrešen. Takšne pomanjkljivosti lahko okrepijo pogajalsko moč proizvajalcev zdravil do zavarovalnice in posledično dvignejo njihovo ceno. Čeprav naša zdravila večinoma plačajo zavarovalnice, smo končni plačniki vedno – državljani.