Demenca je stanje, pri katerem oseba postopno izgublja sposobnost pomnjenja, orientacije, govora, presoje in drugih miselnih sposobnosti, pri čemer so težave tolikšne, da oseba potrebuje pomoč pri dnevnih aktivnostih,« pojasnjuje doc. dr. Milica G. Kramberger, dr. med., specialistka nevrologije, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.
»Najpogostejši vzrok demence je alzheimerjeva bolezen, napredujoča bolezen možganov, ki uničuje spomin in druge kognitivne funkcije. Je posledica kopičenja nenormalnih oblik beljakovin v določenih predelih možganov in posledičnega postopnega propada možganskih celic. Začne se s težavami s kratkoročnim spominom in organiziranostjo, sledijo izgubljanje stvari, ponavljanje izjav, nespominjanje pogovorov, odlaganje stvari na nelogična mesta, dezorientiranost v prostoru in času, pozabljanje imen vsakdanjih predmetov in bližnjih, težave z izražanjem misli ter osebnostne spremembe.«
Natančni podatki o številu obolelih v Sloveniji niso znani, a če upoštevamo pogostnost demence v Evropi, je pri nas skoraj 32.000 bolnikov, med njimi približno 65 odstotkov z alzheimerjevo, pove sogovornica: »V Evropi je zdaj nekaj manj kot 10 milijonov oseb z demenco. Največji dejavnik tveganja je starost. V zadnjem obdobju je vse več dejavnosti in raziskav namenjenih preventivnim ukrepom za razvoj demence, preučevanju dejavnikov tveganja in zgodnjemu prepoznavanju težav, ki bi lahko kazale na razvijajočo se demenco.«
Krivih več dejavnikov
O bolezni je sicer znanega veliko, še vedno pa ostaja skrivnost, kaj sproži tak proces v možganih, poudarja nevrologinja: »Poznamo številne podrobnosti o značilnostih bolezenskega procesa v možganih, ki vodi v demenco, značilne patološke spremembe, ki jih je možno prepoznati v možganih obolelih pri različnih tipih demence. Hkrati še vedno ostaja nejasno, kaj je tisto, kar povzroča zagon takšnega procesa, precej gotovo je, da gre za več dejavnikov, ki so na eni strani individualne lastnosti posameznika in na drugi tudi značilnosti okolja ter življenjskega stila.«
Tudi pri demenci je zgodnje odkrivanje znakov, ki kažejo na razvijajočo se bolezen, zelo pomembno, pravi sogovornica: »Žal nimamo zdravil, ki bi bolezenski proces ustavile ali pomembno upočasnile. Zdravila, ki so zdaj na razpolago, so najučinkovitejša v zgodnjih fazah bolezni in lahko pomembno odložijo čas, ko bolnik potrebuje veliko pomoči drugih. V primeru, ko še ne gre za demenco, temveč predstopnjo oziroma blago kognitivno motnjo, je tudi pomembno vedeti, ali je to zgodnja faza alzheimerjeve bolezni ali gre morda le za razpoloženjsko ali drugo težavo, ki jo lahko ugodno zdravimo. Če pa oseba izve, da ima predstopnjo alzheimerjeve demence, lahko v tej luči načrtuje prihodnost zase in svojo družino.«
Zdravljenje simptomatsko
Kakšno upanje lahko znanost trenutno ponudi obolelim in svojcem? »Trenutno imamo pri nas, tako kot povsod v razvitem svetu, vsa razpoložljiva zdravila za demenco. So simptomatska, saj ne vplivajo na bolezenski proces. Hkrati poteka precej kliničnih študij, ki imajo obetavne rezultate, in upamo lahko, da bo morda čez šest do osem let že na voljo učinkovina, ki bo nekoliko spremenila potek bolezni, ga morda upočasnila ali celo ustavila.«
Ko se pojavi demenca, ne trpi le oboleli, velikanskemu stresu so izpostavljeni tudi svojci, ki se nenadoma znajdejo pred pomembno odgovornostjo, poslanstvom, ki traja tudi 24 ur na dan. Kot opozarja sogovornica, so pogosto prikrajšani za počitek, sprostitev, spopadanje s svojimi težavami in tudi sami zbolijo ali izgorijo: »Prav zato je ključno, da jih družba podpira, razume, jim pomaga. To lahko delno prejmejo pri zdravniku, ki se ukvarja z demenco, in njegovih sodelavcih, predvsem pa v okviru dejavnosti, ki jih ima združenje za pomoč pri demenci, Alzheimer Slovenija – Spominčica. Ta z rednimi srečanji, predavanji, tematskimi skupinami in prostovoljci pomeni ključno točko za pomoč svojcem ljudi z demenco.«
