OTROŠKE SOLZE

Kaj sporoča 
dojenček, ki joka

Objavljeno 25. april 2016 12.20 | Posodobljeno 25. april 2016 12.21 | Piše: R. M.

Tega ne ve nihče, vsekakor pa je sporočilo tistih staršev, ki ga pustijo jokati, nedvoumno: »Jokaj, kolikor hočeš, nihče te ne bo potolažil!« In to ni dobro, pravijo strokovnjaki.

Sčasoma bo res zaspal sam, kljub temu pa ga ne gre pustiti, da se izjoče (fotografija je simbolična).

Kaj storiti, ko dojenček nenehno joka, je vprašanje, ki muči mnogo staršev. Odgovora sta predvsem dva: po prvi teoriji pediatrov je treba otroka potolažiti, medtem ko druga pravi, da ga je najbolje pustiti. Enkrat bo že nehal in se potolažil sam, poleg tega pa se bo naučil, da se njegov jok na izplača. Najnovejše raziskave so pokazale, kaj se dogaja z dojenčkom, ki joka in ga nihče ne potolaži.

Procesi v možganih

»Otrok, ki ga starši pustijo jokati, v možganih hitro sproži proces, ki je zelo podoben tistemu v možganih živali, kadar se znajdejo v smrtni nevarnosti,« je povedal dr. Karl Heinrich Brisch, primarij s pediatrične bolnišnice v Münchnu v pogovoru za Süddeutsche Zeitung. Podobno je menila tudi Fabienne Becker Stoll, direktorica Inštituta za otroško pedagogijo Bavarske: »Otroci potrebujejo naš dotik, našo tolažbo, s katero lahko premagujejo stres. Samo tako lahko ustvarijo zdravo povezavo s starši, ki jo pozneje v življenju prenašajo na povezave z drugimi ljudmi.« Starši, ki se ne odzivajo na jok svojih otrok v prvih mesecih življenja, s tem ne pomagajo ne njim ne sebi. Sporočilo, ki ga s tem namenjajo otroku, je preprosto: »Lahko jokaš, kolikor hočeš, nihče te ne bo potolažil!« To vsekakor ni dobro, saj raziskave kažejo, da se pri teh otrocih lahko pozneje pojavijo težave s spanjem, tesnoba, depresija in razne odvisnosti, ugotavljajo strokovnjaki.

Poslušajte instinkt

Dr. Richard Ferber, ki je motnje spanja otrok raziskoval na medicinski fakulteti v Bostonu, je o tem že leta 1985 napisal knjigo (Solve Your Child's Sleep Problems). Izsledki njegovih raziskav so pokazali, da malčki relativno hitro izjemno trdno zaspijo, se po približno dveh urah napol prebudijo, spet zaspijo, vendar je njihov spanec manj trden, ko sanjajo. Če se prebudi v enakem okolju, v kakršnem je zaspal, zaspi nazaj, če pa zaspi v maminem naročju, zbudi pa se sam v svoji posteljici, ne zna znova zaspati in z jokom opozarja, naj ga spet vzame v naročje. Dr. Ferber priporoča, da zaspanega otroka položite v posteljico in ga pustite, naj zaspi sam. Če bo z jokom zahteval, da se vrnete, ga v določenih časovnih intervalih za minuto ali dve poskušajte pomiriti, nikakor pa ga ne smete vzeti iz posteljice. Časovni intervali so točno določeni in se podaljšujejo. Tako prvi dan hodite k njemu na 1-3-5 minut, drugi dan na 5-8-10, tretji 7-10-12 itd. Metoda je primerna za dojenčke, ki so že dopolnili šest mesecev, vendar so poskušali po njej otroke uspavati tudi starši mlajših dojenčkov, čemur je dr. Ferber nasprotoval.

Kakšen je torej najboljši nasvet staršem, ki imajo težave z jokajočimi otroki? Nihče ne ve, zakaj vaš otrok joka, zato pri odločitvi, ali ga boste potolažili, kako pogosto in kako dolgo, poslušajte predvsem vaš instinkt. Jok pomeni klic na pomoč in je povsem naraven. Verjetno je najbolj logično, da se nanj tudi odzovete...

Jok in hiperaktivnost

Zdravi dojenčki, ki veliko jokajo, imajo več možnosti, da bodo imeli pozneje težave z učenjem, so ugotovili raziskovalci nacionalnega inštituta v Bethesdi. Starši ne smejo prezreti otroškega joka, ki je pogosto res povezan s trebušnimi krči, saj jih ima kar dve petini otrok. Pogost jok je najbolj obremenjujoč predvsem za matere. »Kolike po 12. tednu običajno prenehajo in ne vplivajo na razvoj centralnega živčnega sistema. Kadar se jok nadaljuje tudi po tej starosti, se je treba posvetovati s pediatrom,« meni raziskovalka Malla Rao in dodaja, da so takšni otroci pri osmih do desetih letih pogosteje hiperaktivni in imajo težave z logičnim razmišljanjem.

 

Deli s prijatelji