Kaj bomo naredili za boljše zdravstvo?

Ob osamosvojitvi leta 1991 je bilo naše zdravstvo v veliki stiski, predvsem zaradi pomanjkanja denarja. Tedanja skupščina je morala takoj, dvakrat, povečevati prispevno stopnjo za zdravstvo, da smo nekako »preživeli«. To pa ni bila edina težava. Zdravstvene ustanove so imele probleme tudi zaradi iztrošenosti opreme, da o številnih neprimernih prostorih ali celo objektih, v katerih se je delalo (stari gradovi, preurejene vojašnice), niti ne govorim. Marsikje smo delali z opremo, ki je imela celo prepoved delovanja. Res pa je, da ni bilo problemov pri zaposlovanju medicinskih sester, tudi zdravniki smo dobili delo takoj (z izjemo med letoma 1965 in 1970). Tudi na drugih področjih dela v zdravstvu so bila na široko odprta vrata za zaposlovanje strokovnjakov pa tudi malo manj izobraženih, če so le hoteli delati v zdravstvu. Res je tudi, da ni bilo čakalnih vrst, kar je bilo za bolnike dobro. Narejeno je bilo vse. V nekaterih bolnišnicah so imeli celo t. i. zasilne postelje, kamor se je prek noči ali celo za daljši čas namestilo bolnike, če ni bilo prostora. Niti pri preiskavah ni bilo omejitev. Od kod se je vse to plačalo, naj se vpraša vsak sam. Kljub vsemu, kot pomoč pri razmišljanju: imeli smo izjemno visoko inflacijo in vse manj vreden dinar!

Po osamosvojitvi smo ustanovili zdravstveno zavarovalnico. Pri njej so se začela in se tudi še zdaj zbirajo sredstva, ki jih prebivalci Slovenije na osnovi zakonskih določil v različnem obsegu prispevamo v zdravstveno blagajno. Na začetku leta vemo, koliko denarja imamo na razpolago za zdravstvo. Razdeli se ga med izvajalce (zdravstvene domove, bolnišnice, nameni se ga zdraviliščem, domovom ostarelih za nego, koncesionarjem) in vsakdo ve, koliko ga ima na razpolago za zdravstveni program, ki mu je dodeljen. Če naredi več (zdravi več bolnikov ali naredi več preiskav), mora voditi račun o tem, kako bo dodatno delo pokril z dodeljenimi finančnimi sredstvi. Dogaja se, da bolnišnica naredi več, vendar tega ne dobi plačanega, ker dodatnega denarja ni, in lahko se zgodi, da je na koncu leta prav zaradi tega v izgubi! Menedžment ima seveda možnost prilagoditev, prerazporejanja storitev in denarja. Nekaterih storitev, kjer ni večjih materialnih stroškov (posamezne operacije, nekatere radiološke preiskave), lahko naredi več, torej prek planiranega števila, saj gre za storitve, ko je edini strošek plačilo že zaposlenega kadra. Če pa so to zdravstvene storitve z visokimi materialnimi stroški (umetni kolk, posegi, pri katerih uporabljamo posebne katetre, žilne opornice – stente), lahko povečanje števila teh storitev za bolnišnico pomeni enega od pomembnih razlogov za izgubo. Bolnišnice se ob našem načinu financiranja proti temu borijo s čakalnimi vrstami, z izjemo storitev v okviru urgentnih storitev. Vrste so marsikje v EU, še posebno tam, kjer imajo enak, vnaprej določen proračunski sistem financiranja. Vrst ni oziroma jih skoraj ni tam, kjer se posamezne zdravstvene storitve plačuje. Tudi tak način financiranja imajo nekatere države, ki imajo poleg obveznega še dodatno zdravstveno zavarovanje. Slednje pomeni za tistega, ki to zmore, boljši in takojšnji dostop do zdravstvenih storitev. Pri nas večina meni, da to ni v redu, da moramo imeti vsi enak dostop do zdravstvenih storitev. To v naših razmerah ob stalnem pomanjkanju denarja pomeni, da imamo vsi slabši dostop do njih.

Imamo stanje z veliko pravic iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, a kaj nam to pomaga, ko moramo na zamenjavo kolka, kot primer, čakati tudi več let? Zasilno rešitev iščemo z zahtevo po natančnem vodenju elektronske čakalne liste in s tem preglednost čakalnih vrst ter s tem vsaj preprečevanju preskakovanja na čakalni listi. Dejstvo je, da imamo marsikje dolge čakalne liste, potrebe po zdravstvenih storitvah pa stalno rastejo?! In odgovor na to? Resolucije ne bodo rešile ničesar. Odgovor je v takojšnji boljši organizaciji vsega zdravstva ali/oziroma tudi v dodatnem denarju za zdravstvo! Odgovor je torej v korenitih zakonskih spremembah. Smo jih sposobni sprejeti? Pri nujnih spremembah naletimo na močne sindikate, pravice iz kolektivnih pogodb, delovno zakonodajo. Pri tem ne smemo pozabiti na povsem drugačno vlogo menedžmenta, ki mora prevzeti odgovornost, dobiti pa mora tudi pooblastila.