Kaj bodo prinesle volitve?

Odgovor na to vprašanje je težak. Odkrito povedano, ne vem, in težko je predvideti. Sem pesimist. Živimo v časih, ko se ljudje zapiramo vase, svoj ozki krog, vse manj je klasičnega komuniciranja z besedo in očmi, edina vrednota vse bolj postaja denar oziroma ekonomska uspešnost, in to za vsako ceno. Ene same volitve ne morejo in ne bodo nikoli omogočile sestave parlamenta, v katerem bodo sedeli ljudje, ki upoštevajo vrednote in živijo po vrednotah, kot so poštenost, odgovornost, doslednost, strokovnost, čeprav bi si človek to želel, še posebno v času, ki nam ne obeta najbolj rožnate prihodnosti. Kot rečeno: nisem naiven in ne verjamem, da je mogoče ljudi v parlament izbrati po teh lastnostih.

Zdravstvo v težavah

Kljub temu sem prepričan, da so v naši družbi potrebne spremembe povsod, v zdravstvu, gospodarstvu, na socialnem in pravnem področju, marsikje v našem odnosu do dela, do delovnega mesta. Tudi tesne povezave finančno močnih posameznikov, lobijev s politiko nam ne prinašajo nič dobrega, kajti s svojimi interesi so usmerjeni izključno v črpanje proračunskih sredstev, ki jih mnogokrat dobijo na povsem neupravičen način. Vemo, kaj se dogaja na financiranju investicij v zdravstvu, da o nakupih opreme niti ne govorim. Razpisi so šala za otroke. Poleg tega se zdravstvo utaplja v slabi organizaciji dela, marsikje šepajo strokovnost in predvsem praktično znanje, vse več je nepotrebnih napotitev, prevažanja bolnikov, ker posamezni specialisti niso sposobni prevzemati odgovornosti. Napak »ne delamo«, vse, kar je narobe, je le splet nesrečnih okoliščin, to je naš običajni odgovor. Socialne službe imajo mnogokrat vprašljive podatke, vse preveč dela opravijo iz pisarne.

Ni reševanja problemov

Ne morem se načuditi nesrečni zgodbi male koroške deklice, v kateri se odpirajo nova in nova vprašanja socialnim strokovnim službam in tudi tožilstvu. Ja, res sem zaskrbljen, v kakšni državi živim! Gospodarstvo, razen redkih izjem, nima konkurenčnih proizvodov in zaostaja z razvojem. Plačila za opravljeno delo zaostajajo, in vse to le nemo opazujemo?! Ponavljam, povsod smo prestreljeni z lobiji, povezavami, poznanstvi in na vsakem koraku zajedamo in razdiramo to državo. Zakonodajo z lahkoto izigravajo tako posamezni odvetniki kot tudi delodajalci. Če je zakonodaja taka, da nekomu, ki ga zasačijo z roko v marmeladi in je ta dokaz pridobljen na nedovoljen način, ne moremo nič, se ne moremo čuditi, da se praktično nobena zadeva ne reši. Tudi sicer preveč pravnih zadev obtiči oziroma pade zaradi proceduralnih zapletov, kar s pridom izrabljajo odvetniki, to pa je v kontekstu zagotavljanja pravice nedopustno.

Identična plača za 100 ali 250 operacij?

In spet: če medicinska stroka ni sposobna priznati očitne napake, ki je lahko sistemska, lahko pa tudi napaka posameznika, imamo najprej opraviti s strokovnim vprašanjem in odgovornostjo stroke, nič manj pa tudi z moralnim vprašanjem. Če stroka, ne samo medicinska, ni sposobna priznati nečesa, kar je bilo narobe, in si po možnosti stvari prireja celo po svoje, si seveda ne zasluži pooblastil za nadzor. Mislim, da je to vsakomur jasno. Če je res, kar se sliši, da je država ena od največjih neplačnic, težko zahteva, da drugi delajo drugače. Če zdravnik, ki naredi 250 operacij na leto, dobi enako plačilo kot tisti, ki jih naredi le 100, je nekaj zelo narobe. Običajno ob tem rečemo, da je to problem predstojnika, ki mora to urediti. Kako? S čim? Z odpustom? Kako ob zaposlitvi za nedoločen čas! Z manjšim plačilom? Kako ob kolektivni pogodbi?

Pripombe moteče

Še ostajam pri medicini. Imamo vrsto delovnih mest, na katerih dela posameznik sam, prepuščen svojemu znanju, lastni presoji, ki je lahko kritična, ni pa nujno. Njegove odločitve, tudi nepravilne, kajti vse preprosto ne morejo biti pravilne, so za posamezne bolnike lahko tudi usodne. Vse je prepuščeno njegovi lastni presoji, znanju, poštenosti ali pa neznanju, egocentričnosti in preveliki samozavesti. Vendar vrh stroke o tem ne govori. Ko se dnevno srečujem z našo zdravstveno dokumentacijo, sem vedno znova presenečen, kako pomanjkljiva, površna je, tako da je včasih pravi čudež, če se v njej znajdemo in da ne gre narobe več stvari. A ko daš pripombe, si seveda moteč.

Pesimist

Zakaj navajam vse to? Ilustriral bi rad, v kako neurejenem okolju delamo, v okolju, ki si ga večinoma določa vsak posameznik, razmere v družbi pa to omogočajo. In da ne bo pomote, najbolj k tej zmedi prispevajo prav politika in politiki, ki še vedno niso slišali za doslednost, odgovornost, kaj šele objektivno odgovornost. Če bi živeli v urejeni državi, kjer vrednote nekaj veljajo, bi morala večina kandidatov za najvišje funkcije v zdajšnji volilni tekmi že ob doslej poznanih dejstvih izpasti iz tekme. Zanimivo in žalostno dejstvo je, kako smo do vsega tega postali tolerantni. Da, v tem trenutku sem pesimist, ker ljudje ne vidimo ali nočemo videti in tudi ne kaznovati stvari, ki so drugje v svetu povsem nesprejemljive.