Jutro z Betko Šuhel Mikolič

Bila je sreda in Betka je bila to leto 133. na Šmarni gori. Saj veste, Betka Šuhel Mikolič, nekdaj radijka, danes moderatorka (postaja tudi športna motivatorka) in strokovnjakinja za odnose z javnostjo. Gibanje ima v krvi in skoraj vsak dan začne tako, da zadihana dočaka sončni vzhod. Nasmehne se, ko jo vprašam, ali hodi s kurami spat. Pravi, da potrebuje le štiri ure spanca. Zbudi se zgodaj, ker pač ne more več spati. Zato se povzpne, da bi se prva dotaknila sonca. Eno vprašanjce... A rabiš bujenje?« preberem v sporočilu na telefonu, potem ko sem obljubila, da vstanem skoraj sredi noči (beri: ob petih), da jo skupaj z njo mahnem na Šmarko, kot lokalci rečejo griču nad Ljubljano. Ta 669 metrov visoki hrib sicer ni prehud zalogaj, a nanj stopati v temi je zanimivo opravilo, še posebno če sta s tabo Betka in njen kuža pasme whippet, Vili imenovan. Ali ljubkovalno – Vilibald.

Deset problemov

Že konec lanskega leta si je zadala, da bo letos na vrh Šmarne gore stopila kar 150-krat. Zakaj, ljubo dete, zakaj? Ker je telo posoda duše in ljudje moramo premikati svoje telo, da lahko uporabljamo svojo glavo. »Velikokrat začnem hoditi v hrib z desetimi problemi v glavi. Nekje na poti jih izgubim kakšnih sedem, na vrhu še dva, odidem le z enim, ki pa se nato doma zdi zlahka rešljiv, tudi zato, ker je samo eden,« pove Betka, medtem ko prestopava korenine. Kot dekle je trenirala atletiko, zato ne ve, kako je, če začneš s športom povsem z ničle, a ve, kako je, če greš enkrat, pa potem spet dolgo ne. Bila so tudi v njenem življenju obdobja, ko se ni gibala, a zdaj je na te svoje dnevne »romarske« poti tako navajena, da ji manjkajo, če ji kakšen dan uide zgolj v delu in družinskih obveznostih.

Ne opazim dežja

Ob vsakem vzponu prilepi na zid facebooka fotografijo, največkrat z Vilijem, ki samosvoje gleda stran. Pravi, da želi tako spodbuditi druge, naj ji sledijo. In kar je najbolj zanimivo – nehote je postala motivatorka. Vsak dan porabi skoraj dve uri, da odgovarja na vprašanja zainteresiranih, kako se lotiti takšnih dnevnih podvigov, kaj narediti, ko ti je težko, kako se obuti. In če dežuje, takrat tudi hodiš v hrib? Da, tudi to jo sprašujejo. In ona odgovori, da tako rada dviguje svoje noge v hrib, da dežja še opazi ne več.

Potem ko je prebrala knjigo Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni, ji je postalo jasno, da je 40 res številka, ki jo je mogoče aplicirati tudi na gibanje. Če se že 40 dni ne postite, potem se vsaj 40 dni gibajte in povejte, kako se počutite. Je dan za vas kaj lepši, globlje spite, ste nadihani in dobre volje, ker ste srečni s svojim telesom tudi vi? »Vsem, ki mi pišejo, najprej povem, naj vztrajajo. Naj njihova motivacija ne bo hujšanje, to pride samo od sebe. Pojdite enkrat, drugič pa tretjič. Tudi takrat pojdite, ko vas bodo bolele noge. In ko bo minilo 40 dni, boste videli, da vam je gibanje prešlo v navado,« poudari.

Stoja na glavi

Sediva na razgledni točki in gledava sonce, kako se dviga nad Ljubljano. Človek bi pričakoval, da nikogar ne bo tako zgodaj. Le kdo bi bil tako nor, da bi vstajal zgodaj. A norih nas je veliko. Saj ne, da je dan, ki ga ne začneš tako, da svoje telo dodobra predihaš, izgubljen. A dejstvo je, da ti je lepo, ko se spuščaš, doma pogreješ s toplo vodo in odideš novim zmagam naproti. No, Betka se za vsak primer na vrhu postavi še na glavo. Nikoli ne veš, kdaj ti prav pride, če svet gledaš z druge perspektive.