Čeprav je težko, morajo starši ostati mirni in pozitivni, otroku morajo pojasniti, zakaj gre v vrtec. Koristilo mu bo, če bo čim bolj samostojen, pomagati pa mu je treba, da se bo spopadel tudi s strahom – najbolje s pogovorom.
Solze tečejo po licih, iztegnjene ročice se vas na vsak način poskušajo okleniti, pogled vam govori: »Me boš res pustila tukaj?« Nič ni hujšega od jokavega jutranjega slovesa v vrtcu! K sreči ne traja dolgo. In čeprav se zdi, da vas bo otrok, ker ste ga pustili pri vzgojiteljicah, za vedno sovražil (ali pa dokler ne bo imel svojih otrok), večina v vrtcu v resnici uživa.
Pravega načina, kako jim olajšati prve dneve, ni, počasi pa bodo le razumeli, da se boste prav zares vsak dan vrnili ponje. Čeprav nekatere vzgojiteljice predlagajo, da otroka hitro pustite v igralnici in se celo ne poslovite od njega, pač pa se odtihotapite na skrivaj, to verjetno ni najboljši način: otrok bo obupan, ker vas nenadoma ne bo več videl, vam pa se bo trgalo srce, ko boste pred vrati poslušali njegov neutolažljivi jok. Ne nazadnje se mu lahko vrtec na ta način celo zameri. Vzgojiteljici povejte, da tega nočete narediti, od otroka pa se poslovite: poljubček, objem in adijo slovo naj ne traja dolgo.
Pomembno je, da ostanete mirni: čeprav je tudi za vas stresno, ne popustite pod pritiskom in se poskušajte vzdržati negodovanja nad malčkovimi reakcijami. Nikar ne jokajte z njim in pred njim: zaradi vaše negotovosti bodo otroci še bolj negotovi. Z njim ne razpravljajte: malčki znajo manipulirati; pokažite mu, da ga razumete, a da nima druge izbire kot iti v vrtec. Obenem ga spodbujajte, naj pove oziroma pokaže, kaj ga tare. Ne podcenjujte njegovega strahu in tesnobe, raje se pogovorite. Po otroka pridite pravočasno, takrat ko ste obljubili, da si ne boste zapravili njegovega zaupanja. Po prihodu iz vrtca načrtujte skupni čas, ki vključuje samo vas in otroka ter veliko crkljanja in sproščanja.
Otroci se boje odhoda bližnjih, novega prostora, situacij, v katerih se bodo morali znajti sami, brez staršev, ki bi jim pomagali. Več težav je pri tistih, ki imajo (preveč) zaščitniške starše, ki se morda celo sami boje novih situacij. Kot da ne bi dovolj zaupali sami sebi in vase. Zato je pomembno, da je otrok čim bolj samostojen, da mu starši dajo zagotovilo, da zmore sam postoriti nekatera opravila, najprej lažja, potem pa vse težja. Pomembno je, da ob prihodu v prostor glasno pozdravi, se rokuje in pove, kako mu je ime. Da se sam obleče in obuje, si umije zobe, sezuje nogavice, odnese čisto perilo v omaro in umazano v koš, svetujejo pedagogi. In še, da morajo starši otroka vsakokrat, ne glede na (ne)pomembnost opravila, pohvaliti. Tako bo pridobival samozavest in zavedanje, da je sposoben nekaj storiti povsem sam.
Pri prvih dnevih v vrtcu starši spremljajo otroka v skupini, dogajanje spremljajo od strani, otrok pa ve, da se lahko medtem ko tke nove vezi z vrstniki in vzgojiteljicami ter raziskuje prostor vsak trenutek stisne k njim. Naj vam ne sedi v naročju, lahko pa se na začetku vi pridružite igri. Čez teden ali dva se otrok ne bo več bal odhoda v vrtec, čeprav bo morda občutil nelagodje in bo jokal, toda vedel bo, da se boste vrnili ponj. Pojasnite mu, zakaj obiskuje vrtec, pogovarjajte se o tem, kaj tam počno, pomembno je, da mu pokažete, da ga razumete, a da je nekatere reči pač treba opraviti. Če pa se otrok zapre vase, začne lulati v posteljo, ima nočne more, se prebuja, slabo je ali začne gristi nohte, poiščite strokovno pomoč (morda psihologinjo iz vrtca).
