Ali je žalost ob izgubi ljubljene osebe povsem običajen proces ali oblika bolezni, ki jo je treba zdraviti, je vprašanje, na katero skušajo najti odgovor številni strokovnjaki v svetu psihiatrije vse od trenutka, ko je ameriško združenje psihiatrov izdalo peto izdajo ključnega priročnika o duševnih boleznih. Prvič je namreč v tem priročniku, ki sicer velja za glavno čtivo ameriških strokovnjakov za mentalno zdravje, globoka žalost, trajajoča več kot teden dni, razglašena kot pomemben dejavnik pri razvoju in diagnosticiranju depresije, zato naj bi jo bilo treba zdraviti. Takšno mnenje pa je razvnelo ostre razprave.
Žalost ni bolezen!
Oporekajo mu številni psihiatri, med njimi dr. Byram Karasu, predstojnik katedre za psihiatrijo in behavioralne vede na medicinski fakulteti Alberta Einsteina in glavni psihiater v centru Montefiori v New Yorku.
»Zdravljenje žalosti z zdravili in psihoterapijo je povsem nesmiselno. Zavedati se moramo izgube, le tako jo lahko prebolimo in živimo naprej. Kadar je žalost prekinjena z zdravljenjem, ne doseže svojega namena,« meni.
»Čeprav žalost pri občutljivih osebah res lahko privede do depresije, je ne smemo obravnavati kot psihično težavo,« se z njim strinjajo tudi drugi kritiki ameriškega združenja psihiatrov. Žalost ima namreč svoj namen in pozitivno vpliva na naše duševno zdravje, pri čemer svoje prepričanje tudi podrobneje utemeljujejo.
Je zdrava in neizogibna
Izgube so del človeškega življenja, vsak kdaj doživi izgubo bližnje osebe. Žalost ob tem je zdravo občutje, ki nam pomaga pri tem in v končni fazi tudi pri prebolevanju. Ne gre pa žalosti enačiti z depresijo. Ta je patološko stanje, za katero so značilni padec samozavesti, samoobtoževanje in celo iracionalno pričakovanje kazni.
Žalost pomaga dozoreti
Po izgubi vsi občutimo šok in jezo. Proces žalovanja, ki ji sledi, je vedno dolg, težak in neprijeten, njegov namen pa je pomoč pri čustvenem odmiku od izgubljenega objekta. Če je žalovanje uspešno, je oseba, ki je proces prešla od začetka do konca, zrelejša, prilagodljivejša in sposobnejša ljubezni in predanosti nekomu drugemu.
Ohranja dostojanstvo
Žalosten človek se zaveda, da je izgubil nekoga dragega, ne pa tudi svojega dostojanstva. Še vedno lahko v družbi normalno deluje in opravlja svoje naloge. Občutja pri depresiji so drugačna. Depresiven posameznik se počuti, kot da je izgubil del sebe, in se obtožuje, izgubi zanimanje za povsem vsakdanja opravila, v družbi ne funkcionira in se ne more sprostiti ter uživati v ničemer, kar ga je nekoč veselilo.
Ščiti psihično in fizično zdravje
Sposobnost prenesti žalost je dokaz mentalnega zdravja, sprejemanje tega čustva pa dopuščanje izživetja vseh tovrstnih občutenj. Prav to izpolni osnovne pogoje za psihično rast in razvoj. Zatiranje čustev pri posameznikih pa tega ne omogoča. Žalost se najpogostejše zakriva z evforijo, druženjem na silo, s promiskuiteto, jemanjem antidepresivov in površno komunikacijo, torej z dejanji, ki posameznika oropajo človeškega dostojanstva in mu uničujejo tako psihično kot tudi fizično zdravje.
