O škodljivosti uživanja vina, ki je večinoma posledica pretiravanja, ne bomo izgubljali preveč besed. Nekaj pa mu vendarle kaže reči v bran. To ni krivo za nič, kriv je tisti, ki se z njim naceja. Številne ankete in raziskave kažejo, da čedalje več ljudi sega po alkoholu in da so vse mlajši, ko to storijo prvič. Saj vemo, kaj imamo v mislih. Take in drugačne stiske, socialne, čustvene. Toda kdor pri tem išče uteho v vinu, če jo že mora iskati, je slabo izbral. Zvenelo bo cinično, a je treba zapisati: več alkohola je v drugih pijačah kot v vinu. Amen! Borci proti alkoholu, pustite vino raje pri miru, kar se tega tiče. In za alkoholne tegobe ne krivite vinogradnikov, ti ga še najmanj zlorabljajo. Najmanj alkoholizma je tam, kjer ga pridelujejo, kjer je kultura uživanja vina na visoki stopnji, kjer spremlja hrano, kjer ga spoštujejo, ker vedo, kako težko in zahtevno ga je pridelati. Zato ga ne zlorabljajo.
Antično razkužilo
Vino naj bo torej človeku koristno, kar so dognali že pred tisočletji. »Poživljajoče je za človeka, če ga zmerno pije,« beremo v Sirahovi knjigi (31,27) v Stari zavezi Svetega pisma. V isti knjigi (31,25) je tudi svarilo: »Pri vinu se ne izkazuj junaka, zakaj že mnoge je pokončalo.« Stari modreci so vedeli veliko. Egipčani so vino imeli za zdravilo, dokaze so našli na papirusih, nastalih 2000 let pred Kristusom. Antični utemeljitelj grškega zdravilstva Hipokrat (460–ok. 377 pr. n. št.) ga ni priporočal samo zaradi bolj zdravega prehranjevanja, uporabljal ga je tudi kot antiseptik pri celjenju ran, za lajšanje porodnih bolečin, proti diareji. Z njim se je gotovo strinjal grški pisatelj Plutarh (ok. 50–125), kajti »med pijačami najkoristnejše, med zdravili najokusnejše in med hrano najprijetnejše je vino«. Ve se, da je z rimskimi osvajalnimi legijami vedno potovalo tudi vino. Za dvigovanje morale? Morda, predvsem pa so z njim razkuževali takrat oporečno vodo, saj ima baktericidni učinek. Si predstavljate več tisoč vojakov, ki zaradi prebavnih motenj čepijo za grmovjem, namesto da bi šli v napad? Grško-rimski zdravnik Galen (129–199) je celil z vinskimi obkladki, cerkveni učitelj Avguštin (354–430) je učil, da človek pogosto potrebuje vino, »ki krepi oslabel želodec, zabriše mlačnost in žalost, odžene utrujenost duše«.
Francoski paradoks
Nobene od starih modrosti ne kaže zavreči, čeprav sta znanost in medicina do danes odkrili številna druga zdravila, zato vino nima več vsega poslanstva, kot ga je imelo nekdaj. So pa številne znanstvene raziskave v zadnjih desetletjih potrdile to, kar so nekoč dognali izkustveno: da ima lahko vino ob zmernem uživanju koristne in zdravilne učinke. Tako imenovana Framinghamova študija, objavljena leta 1974 v ZDA, je ugotovila večjo obolevnost za srčno-žilnimi boleznimi pri ljudeh, ki imajo visok holesterol, visok krvni pritisk, ki so kadilci in – pozor! – abstinenti. Prav ste prebrali, zaradi te ugotovitve študije široki javnosti sploh niso predstavili. Obsežna mednarodna raziskava iz leta 1985, v katero je bilo vključenih 100.000 ljudi, starih od 30 do 69 let, ki so umrli zaradi koronarnih bolezni, je pokazala najnižjo umrljivost pri Japoncih, kar je bilo zaradi uživanja malo maščob pričakovano, sledili so Francozi, Grki in Italijani. Pri zadnjih dveh narodih je bil rezultat zaradi zdrave mediteranske prehrane spet razumljiv, medtem ko so bili Francozi, ki si privoščijo veliko mlečnih in drugih maščob, uganka. A dokler nista prof. dr. R. Curtis Ellison z bostonske univerze in dr. Serge Renaud z univerze v Bordeauxu razvozlala te skrivnosti, ki se je izoblikovala v tako imenovani francoski paradoks: presenetljivo manjšo umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni sta pri Francozih pripisala rednemu in zmernemu uživanju predvsem rdečega vina ob hrani. Ko so leta 1991 na ameriški televizijski mreži CBS o tem objavili še prispevek, je francoski paradoks dobil svetovni pospešek. Lahko si mislite, da je prodaja buteljk z rdečim vinom tam čez po oddaji skokovito narasla.
Tri na dan
Toda znanstvenega nemira na tem področju ni bilo konec, sledile so nove raziskave, ki dokazujejo tako pozitivne kot negativne učinke prevelikih količin alkohola na človekovo zdravje. V povezavi s pozitivnimi največkrat omenjajo vino, ne le zaradi zmerne vsebnosti alkohola, še bolj zaradi drugih sestavin, predvsem polifenolov, ki preprečujejo oksidacijo (zlasti maščob) v telesu, zavirajo zlepljanje trombocitov, mašenje srčnih arterij, širijo žile in delujejo blago protimikrobno. Med antioksidativnimi polifenoli se zadnje čase najpogosteje omenja resveratrol, ki ga je dokazano največ v modri frankinji, ne tako redki pri nas, in nekoliko manj v drugih rdečih vinih. Zdravniška stroka, ne vsa, zato priporoča redno in zmerno uživanje vina ob hrani. Kaj pomeni redno, naj se odloči vsak sam, glede zmernosti svetujejo takole: odrasel moški do tri, morda štiri decilitre na dan, ženska tretjino manj, tisti, ki jim vino zaradi različnih razlogov škodi, nič od tega.
Ob vseh teh dognanjih bi bilo narobe sklepati, da je vino samo po sebi čudežno zdravilo, saj od tu do zlorabe ni daleč. Lahko je le preventivni pripomoček, toda ob nezdravih navadah, to so ponočevanje, kajenje, pridobivanje teže, telesna nedejavnost, neprimerna prehrana, bodo njegovi blagodejni učinki zbledeli. Dobro vino si tega ne zasluži.