Je v redu jesti kot jamski človek?

Tako imenovana paleoprehrana, bogata z beljakovinami in revna z ogljikovimi hidrati, se pojavlja na jedilnikih čedalje več prestižnih restavracij po svetu, na police trgovin pa prihajajo eksotične jedi, kot je pemikan, mešanica posušenega mesa (goveda, krmljenega izključno s travo), maščob in suhih jagod, ali pa mesna pašteta severnoameriških staroselcev. Paleodieto so pograbile tudi znane osebnosti, kot sta zvezdnik košarkarske lige NBA Kobe Bryant in pevka Miley Cyrus.

Omenjena dieta sicer ni novost, a zaslovela je šele v zadnjih letih. Številni nutricionisti pa niso tako navdušeni nad njo. Strokovna revija Scientific American je junija lani objavila dolg prispevek, v katerem se je avtor Ferris Jabr odločno lotil paleodiete. V članku je med drugim zapisal, da je podoba jamskega človeka kot visokega, vitkega in agilnega 30-letnika, o kakršnem navadno govorijo zagovorniki tovrstne prehrane, popolnoma napačna. Strinja se sicer, da se je pametno odpovedati predelani hrani, polni konzervansov, a da je izogibanje jedem, ki jih še ni bilo v kameni dobi, denimo mlečnim izdelkom, fižolu in žitu, z vidika nutricionizma velika traparija.

Podobno menijo tudi pri ameriški reviji U. S. News & World Report, kjer so paleodieto uvrstili na dno lestvice najboljših diet vseh časov, skupaj z Dukanovo, kjer je podobno velik poudarek na beljakovinah.

Pogled v preteklost

In kaj moti strokovnjake za prehrano pri paleodieti? Ko se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič pojavila v akademskih krogih in ko so se dve desetletji pozneje začele pojavljati prve poljudnoznanstvene knjige o njej, so jo opisovali kot način življenja in shujševalno metodo, sorodno Atkinsovi dieti ter drugim, ki zapovedujejo nizek vnos ogljikovih hidratov.

Teorija za paleoprehrano je preprosta: naši pradavni predniki, ki so bili lovci in nabiralci ter so se prehranjevali z mesom in ribami, ki niso bile polne antibiotikov in hormonov, ter s svežim sadjem in zelenjavo, so bili na pravi poti. Ljudje bi se torej morali ozreti daleč v preteklost in jesti to, kar so praljudje v paleolitiku, torej pred približno milijonom let in pozneje.

Toda po mnenju prehranskih strokovnjakov so takšne zahteve nerealistične. Kakor je zapisal Scientific American, »paleodieta temelji bolj na privilegijih kakor na logiki. Lovci-nabiralci iz paleolitika so lovili in nabirali, ker so pač morali. Navdušenci nad paleodieto pa jedo tako, ker to hočejo.« Vsak način prehranjevanja, kjer so izločene določene prehranske skupine in poudarjene druge, ni uravnotežen, pravijo strokovnjaki. Poleg tega tudi ni trdnih dokazov, da bi paleojedci živeli dlje ali bili bolj zdravi.

Prava mera

Toda navdušenci strastno zagovarjajo omenjeni način prehranjevanja. Kellyann Petrucci, klinična nutricionistka in avtorica treh paleovodnikov (Paleoživljenje, Paleokuharica in Paleovadba), pravi, da je ravno ona dokaz, da zadeva deluje. »Ko sem praznovala 40. rojstni dan, nisem imela energije, redila sem se, moja koža je bila videti prosojna, lasje so se mi redčili. Ko sem sprejela paleonačin življenja, so se stvari začele spreminjati na celični ravni. Zdaj sem bolj zdrava in energična.«

Med najbolj znanimi zagovorniki paleodiete je Chris Kresser, ki v svoji novi knjigi Vaš osebni paleokodeks piše predvsem o življenjskem slogu. Kresser, ki se ukvarja z akupunkturo in integrativno medicino, meni, da si je z omenjeno dieto pozdravil bolečo prebavno bolezen, ki ga je mučila vrsto let. Po njegovem prepričanju znanost v resnici podpira tovrstna načela: »Med znanstveniki obstaja široko soglasje, da so naši paleolitski predniki uživali predvsem meso, ribe, zelenjavo, sadje, oreščke, semena in gomolje.«

Newyorška nutricionistka Jennifer Andrus v paleodieti vidi določena modra načela, kot je uživanje pustega mesa in rib, sadja in zelenjave, a je prepričana, da ni treba iti v skrajnosti, kakor to radi počno paleonavdušenci: »Izločeni so mlečni izdelki, stročnice in še nekatere jestvine, ki lahko sestavljajo zdrav jedilnik. Predelana hrana je vredna vsake kritike, a ne ker se nismo razvili, ampak ker pojemo preveč takšne hrane, ki nima nobene hranilne vrednosti.«

Andrusova zato svetuje, naj se ljudje ravnajo po razumu. »Če je 80 odstotkov našega jedilnika zdravega in uravnoteženega, si lahko privoščimo nekaj prostora za manevriranje v preostalih 20 odstotkih.«