Celulit, strije, nedepilirane noge in pazduha, maščobne blazinice in neoblikovane mišice, povešene prsi in gube, lasje brez leska. Nobena ženska, ki da kaj nase, si danes ne sme privoščiti tovrstnih spodrsljajev. Zato danes skoraj ne najdemo ženske, ki vsaj enkrat v življenju še ni bila na dieti, v velikem porastu je estetska kirurgija. Toda: zakaj se ženske prostovoljno pokoravajo strogim režimom diet, telesnim vadbam, poleg tega pa se celo prepustijo kirurškemu nožu, ko tovrstne postopke nemalokrat primerjajo z mukami? Medtem ko opevamo individualnost, si prizadevamo za uniformiran zunanji videz, ki nam ga narekujejo množični mediji.
Vladavina enega odstotka
Človeško telo je s svojo obliko, videzom, okrasjem, načinom gibanja nekoč pripovedovalo zgodbo družbe, v katero je ujeto. Z naraščajočim znanjem, razvojem tehnologij in rahljanjem socialnih okov se je zazdelo, da lahko telo oblikujemo po svojih željah, z njim izrazimo svojo edinstvenost in si zagotovimo nadzor nad življenjem.
A kot je dejala socialna psihologinja in komunikologinja Metka Kuhar, ob tem težimo k doseganju lepotnih standardov, ki v nas zrejo z revij in oglasnih panojev, kar pa ni le naša izbira, ampak tudi družbena obveza, lepoto povezujejo s srečo, uspehom in zdravjem. Še posebno pri ženskah, pri katerih je telo že od nekdaj označeno za predmet poželenja. Telo je postalo predmet nenehnega ukvarjanja, saj lahko v nas vzbuja občutke enkratnosti, samonadzora in moči nad lastnim življenjem ali pa je – če odstopamo od lepotnih idealov – izvor nezadovoljstva, slabe samopodobe, samoočitanja in celo družbene stigmatizacije.
Vsako obdobje in kultura imata svoje predstave, kaj je lepo. Zahodni svet že od srede prejšnjega stoletja preveva ideal vitkega, hkrati pa prožnega in čvrstega telesa. Ko dodamo še zahtevo po polnih prsih in ozkih bokih, postane sodobni telesni ideal nedosegljivi sen skoraj vsake ženske, ki ga lahko z mnogo vloženega truda doseže le en odstotek. Kljub temu pa mediji oglašujejo lepoto kot nekaj univerzalnega in vsem dosegljivega, saj potrošniška družba temelji na ustvarjanju vselej novih potreb. Ženske zato vlagajo ogromno truda, denarja in časa v vadbo, diete, lepotne pripomočke, a ideal se kljub temu nenehno izmika. Četudi nam oglaševalci skupaj s podobo popolnega telesa ponujajo tudi pot do njega, v resnici prodajajo le sanje in želje, saj hkrati odkrivajo vselej nova področja, ki bi jih lahko izboljšali in polepšali. Zato ženskam ostaneta trpek priokus nezadovoljstva nad telesom in želja po izboljšavi; kolo potrošnje se tako nikoli ne zaustavi, lepotna, kozmetična, modna industrija in medicina pa cvetijo.
Ujetnice ideala
Eno glavnih sporočil, s katerimi smo bombardirani na vsakem koraku, je, da lepota ni dana dobrina, ampak posledica uporabe kozmetičnih sredstev in izvajanja najrazličnejših telesnih praks, od diet, telesnih vadb, lepotičenja, izbire ustreznih oblačil do lepotnih posegov. Lepota je dosegljiva vsaki ženski, ki je pripravljena vložiti nekaj truda in denarja. Velik del prostega časa ženske zato posvetijo svojemu telesu, to jim daje iluzijo, da imajo nadzor nad svojim življenjem.
To je tudi (subtilna) oblika družbenega nadzora, saj ženskam posledično zmanjkuje časa za druge dejavnosti. Na sodobne prakse oblikovanja telesa morda gledamo v luči svobodne izbire, a pogled v preteklost, denimo na nekoč razširjeno uporabo korzeta, nas opomni, da je med telesnimi praksami in nadzorom močna, a komaj zaznavna vez. Razlika je le, da se sodobne ženske omejujejo in nadzirajo same, same sebi so najstrožji kritik.
Lepa, lepša, najlepša. Vitka, vitkejša, najvitkejša. To so zapovedi sodobne ženske, ki jih ponotranjimo že kot majhna dekletca, četudi so ti standardi nerealni in nedosegljivi. V ženskah je ves čas prisoten občutek telesne pomanjkljivosti, v gonji za popolnostjo preštevamo kalorije, obiskujemo telovadnice, sledimo modnim smernicam in preizkušamo nove čudežne pripravke, da bi dosegli ideal. Ženske se ujamemo v začarani krog potrošnje in samoomejevanja. Po mnenju ameriške filozofinje in feministke Sandre Bartky se pokoravamo patriarhalni družbi in vselej znova krepimo moško dominacijo ter pogled. Telesne prakse so namreč prevzele vlogo tehnik discipliniranja, toda ženske se jim vsaj na videz prostovoljno in samovoljno uklanjamo. Navsezadnje so odete v bleščeč, omamen ovitek zdravja in dobrega počutja, uniforma sodobne ženskosti pa naj bi prinašala mnoge bonitete. Četudi prepogosto za ceno zdravja.
