Monika Bohinec je po poklicu socialna delavka in pri svojem prostovoljnem in profesionalnem delu je, kot mnogi, opazila, da je obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju pri nas neustrezna, nestrokovna, neetična in nečloveška. Stvari se da postaviti drugače, to jo učijo dobre prakse iz tujine in tudi izkušnja dela na področju varovanja pravic teh ljudi ter prizadevanje za to, da bi jim omogočili izhod iz ustanov v življenje, v skupnost. Vsi smo ljudje, pravi, in strah pred tistimi, ki imajo težave v duševnem zdravju, je neutemeljen.
Kaj vas je vodilo k temu, da se zavzemate za pravice ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju?
Že kot srednješolka sem imela izkušnje s psihiatrično bolnišnico. Prijateljica je pri šestnajstih letih odšla v Psihiatrično bolnišnico Ormož. V življenju je bila precej zatrta, vendar ni imela posebnih motenj ali težav. Naenkrat pa se je začela veliko smejati, govoriti neumnosti ... Postavili so ji diagnozo bipolarna motnja. Ko sem šla k njej na obisk, se mi je zdelo nelogično, pravzaprav noro, da naj bi jo tam z zdravili, zaradi katerih je bila omotična in otopela, pozdravili. Potem so jo zvezali, tri dni je samo spala, zbudila se je zvezana. Začela je jokati in to po njihovem mnenju spet ni bilo v redu. Bila sem zaprepadena, a to ni bil edini primer, s katerim sem se od blizu že takrat srečala.
Na fakulteti za socialno delo sem izbrala smer duševno zdravje v skupnosti. Dobivala sem vse več stikov in se seznanjala z ljudmi, ki so imeli izkušnjo s psihiatrijo, ter se čedalje bolj poglabljala v to problematiko. Izkušnja Iz-hoda v letu 2010 pa je bila tako močna, da me je v temelju pretresla. Zamislili smo si Iz-hod iz institucij – kot pohod, s katerim bi javnost opozorili na problem obstoja velikih ustanov. Spraševali smo se o etiki socialnega dela, ki so nas jo na fakulteti učili – kako delati v skladu z njo, če pa sistem tega ne podpira? Delovali naj bi v korist in dobro uporabnikov socialnovarstvenih storitev, tako da lahko ohranijo kar največji vpliv na svoje življenje. Odprtost ustanov je prav tako načelo dela v socialnem varstvu, spoštovale naj bi se človekove pravice in svoboščine, uporabnik mora imeti možnost izbire pomoči in ohranjati in razvijati je treba njegovo samostojnost v naravnem življenjskem okolju. Izkušnja z ljudmi, ki so dolga leta preživeli v institucijah, pa nam je pokazala, da pri delu z njimi te etike ne upoštevajo. In da bomo tudi mi prisiljeni delati v takšnih razmerah. Na pohodu po ustanovah so se nam pridružili stanovalci iz nekaterih zavodov, nekateri samo za nekaj dni ali teden, drugi so šli z nami do konca in potem niso hoteli več nazaj.
Kaj je bilo tisto, kar vam je najbolj dalo misliti?
Ko spoznaš ljudi in slišiš njihove zgodbe, si misliš, kako krivično je, da so že v družinah prestali strahotne stvari (včasih se čudiš, kako so sploh preživeli), potem pa so jih potisnili v institucijo in jih obsodili na maltretiranje vse življenje. Način dela z njimi v institucijah utemeljujejo s tem, da je to najbolj varno zanje. Res je, vsi potrebujemo varnost v življenju, a ta je za vse enaka. Tudi ljudje, ki imajo diagnozo in stiske, imajo svojo življenjsko pot, svoje odločitve in morajo imeti tudi možnost soodločanja o sebi, pa tudi tveganja – tako kot imamo vsi drugi.
Ali ni obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v zadnjih desetletjih vendarle kako napredovala, postala bolj človeška?
Na površini je videti, kakor da pri nas na tem področju vse lepo deluje, a ko se malo bolj poglobiš, ko slišiš zgodbe ljudi, ko vidiš, kaj se dogaja na mikroravni, to je ena sama groza.
Nekoč sem na obisku v Hrastovcu videla fanta v trenutku, ko je bil sprejet v zavod. Star je bil osemindvajset let, ni jemal zdravil, ki bi jih moral, imel nekaj težav z alkoholom, udaril je svojo mamo in poškodoval avto. Takoj so ga spravili v zavod. Prosil nas je, rotil, naj mu pomagamo na prostost. Potreboval bi le nekaj pomoči, da bi se lahko osamosvojil, ter kakšno psihoterapijo – in lahko bi normalno živel. Žal nismo imeli možnosti za to. Tam se je dolgo upiral. Po letu in pol sem ga spet videla: deloval je uničeno, slinil se je, hodil je ukrivljen v eno stran, premikal se je kot lutka, bil je popolnoma otopel. Si lahko predstavljate, kaj vse so počeli tam z njim? Najverjetneje so ga napolnili z zdravili, da ni več vedel zase. Dejansko je utihnil, ni se več upiral. Zdaj je tak in do smrti bo ostal tam. Bila sem šokirana. Videla sem tudi, kako so se ljudje spremenili, ko jim je iz zavoda uspelo oditi – na bolje, seveda. Pogled od blizu jasno pokaže, da gre za (načrtno) uničevanje ljudi.
Kako hude težave z duševnim zdravjem mora imeti človek, da ga napotijo v psihiatrično bolnišnico ali socialnovarstveni zavod?
Ugotovila sem, da so to večinoma hude socialne stiske, in ne težave v duševnem zdravju. Ljudje zaidejo v brezizhodno materialno stisko, in če ta traja dlje, se lahko razvije tudi duševna in tako se hitro znajdejo v instituciji. Duševna stiska je namreč sestavljena iz več dejavnikov, seveda je eksistencialni strah eden od njih. Poznam ljudi, ki gredo na psihiatrijo zato, da dobijo hrano in so na toplem. Gospa, s katero sem delala, mi je pokazala račun za 4900 evrov za enomesečno zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje. Paradoks je v tem, da je šla v psihiatrično bolnišnico zato, ker ni imela dovolj denarja za preživetje. Njena zgodba je taka: mlada je odšla v Nemčijo, tam delala pri nekem arhitektu in se tudi poročila, a je mož začel piti in postal nasilen do nje. Ko se je ločila in vrnila v Slovenijo, je dobila samomorilne misli, znašla se je v duševni stiski. Njeno zdravljenje se je začelo z elektrošoki. (Zdaj je to zdravljenje pri nas z zakonom močno omejeno, dogaja pa se, da ljudi vodijo v zagrebško psihiatrično bolnišnico, to sem izvedela od uporabnikov.) Pred sprejemom v bolnišnico je torej imela urejeno življenje in se ob delu tudi šolala. Pravzaprav bi takrat potrebovala le podporo, da bi lahko duševno predelala in ovrednotila vse, kar se ji je v življenju zgodilo, in laže načrtovala pot naprej. Zdaj je stara šestdeset let. Večkratno »zdravljenje« z elektrošoki in intenzivno zdravljenje z medikamenti sta povzročili, da je njeno življenje odvisno od zdravil. Še en značilen primer človeka je, ki so ga uničili v psihiatriji. Zdaj je približno šestkrat na leto hospitalizirana. Ob dveh majhnih pokojninah, ki ju imata z možem, si namreč ne more privoščiti, da bi si kupovala potrebno dietno prehrano in si še doplačevala zdravila.
Zakaj je še pomembno, da bi za te ljudi skrbeli, jim omogočili pomoč v skupnosti?
Dejansko so izolirani iz socialnega življenja, kot ga imamo drugi – služba, delo, prijatelji, partnerski odnosi, prosti čas, zabava, rekreacija. Vse te stvari se ljudem v institucijah dogajajo na enem kraju z istimi ljudmi, in to je večinoma strokovno zdravstveno osebje – medicinske sestre. Zanimivo je, da v teh ustanovah na, denimo, petsto ljudi delata ena socialna delavka in ena psihologinja, preostalo pa je medicinsko osebje, ki skrbi, da dnevna rutina poteka nemoteno in da vsi vzamejo svoja zdravila. Druga ločitev je geografska, večina teh ustanov je izoliranih. Vsi ljudje pa si, ne glede na svojo stisko, zaslužijo živeti med drugimi ljudmi in dobivati podporo tam, kjer dejansko živijo.
Dolgotrajno bivanje v zavodu je za človeka škodljivo. Verjetno bi bili tudi mi videti in bi se počutili izjemno slabo, če bi nas za nekaj mesecev zaprli in bi se morali podrediti istemu režimu življenja in zdravljenja. Problem je, da ljudje pridejo tja pod prisilo, kar pomeni, da druge možnosti nimajo. Sprejemni oddelek je zaprtega tipa, tako da vsakdo najprej »pade« v zaprti sistem. Njihov dan poteka od obroka do obroka, dobijo tri terapije na dan, kar jih povsem poneumi. Od časa do časa jim priredijo kakšno zabavo pa nekakšno delovno terapijo, v kateri lahko izdelujejo predmete iz gline ali kvačkajo. Spomnim se gospe, ki je bila notri osem let. Rekla je, da so ji dali toliko zdravil, da ni mogla več razmišljati. Butala je z glavo ob steno, da bi sploh občutila, da še živi. Zdaj je zunaj, živi samostojno in prav zdaj gre na zaposlitveno rehabilitacijo.
Bivanje v ustanovi bi moralo biti prehodno, kratkotrajno in v drugačnih oblikah. Delala sem v prehodni stanovanjski skupini za ljudi s težavami v duševnem zdravju. To je bilo stanovanje za pet ljudi. Tam šele lahko vidiš, koliko je človek zmožen poskrbeti sam zase in koliko podpore in kakšno v resnici potrebuje. Videli smo, da človek, ki nekaj let živi v instituciji, izjemno nazaduje. Ko pride ven, je rehabilitacija zahtevnejša in dolgotrajnejša, kot če bi že od začetka dobil primerno podporo.
Ali je obravnava v ustanovah vsaj ekonomsko utemeljena, cenejša kot v skupnosti?
Eksperimentalni projekt individualne obravnave v skupnosti, ki je potekal do leta 2010, je pokazal, da bi bila obravnava v skupnosti na posameznika v povprečju dvesto evrov mesečno cenejša. Institucije so same po sebi, kot stavbe, drage za vzdrževanje, vzdržujejo se graščine in vse tehnično in strokovno osebje. V skupnostnih oblikah dela lahko sodelujejo svojci, prostovoljci, socialna mreža v širšem pomenu besede, in uporabniki sami skrbijo za sebe, nekateri so bolj, drugi manj zmožni. Poleg tega ljudje, ki pridejo iz ustanov, tudi precej zmanjšajo jemanje psihofarmakov, vsaj za 70 odstotkov, če se zdravijo ambulantno. Vse to seveda še dodatno zmanjša strošek podpore. Vendar ni pravega zanimanja, saj ima farmacevtska industrija pri tem velike dobičke in močan vpliv. Odgovor na socialne in duševne stiske pri nas je medicinski sistem zdravljenja.
Kakšna bi bila prava rešitev?
En vidik rešitve je zagotovo stanovanjska politika, ki pa je pri nas skorajda ni. Drugo je pomoč v vsakodnevnem življenju. Nekateri ljudje potrebujejo zagovorništvo pri vsakdanjih opravkih, na primer pri zdravniku ali na centru za socialno delo. Drugi pomoč pri gospodinjstvu, vsaj v začetku, saj po dolgotrajni institucionalizaciji to pozabijo delati. Dejstvo je, da si znajo kavo vsi skuhati, drugega nič. Poleg tega potrebujejo delo za preživljanje, saj socialni transferji ne zadoščajo. V ustanovah nimajo pravice do dela.
Lani sem bila spet v Trstu, oni nimajo psihiatričnih bolnišnic, imajo centre za mentalno zdravje. V njih deluje ekipa strokovnih delavcev, ljudje dobijo obroke, terapije, za večino pa je cilj, da se čim prej osamosvojijo in živijo na svojem, ne želijo biti dolgotrajni uporabniki. Tam ljudi ne smejo držati na zaprtih oddelkih. Če je človek v veliki krizi in presodijo, da je nevaren sebi ali drugim, imajo v splošnem oddelku bolnišnice postelje, kamor pride po posebnem postopku, ki vključuje napotitev zdravnika in dovoljenje svojca, da ga lahko zaprejo tja, a največ za en teden. Povedali so nam, da v zadnjem letu niso imeli niti enega takšnega primera. Poleg tega imajo izdelane mehanizme za vključevanje ljudi v trg dela in urejeno stanovanjsko politiko. Torej le nekaj več kot sto kilometrov od nas stvari delujejo povsem drugače.
Če so v praksi v tujini stvari drugačne, zakaj tudi pri nas ni tako?
Naša psihiatrija kot stroka zavira ta razvoj. Nima niti volje niti vizije, da bi kaj spremenila. V Trstu mi je svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije povedala, da imajo najslabše izkušnje s slovenskimi psihiatri. Hodijo po Evropi in pobirajo najslabše mogoče prakse, da lahko tako utemeljujejo svoje delo. Tudi sama sem videla, da v Mednarodno šolo France in Franca Basaglie, ki je vsako drugo leto, pridejo strokovnjaki z vsega sveta: Argentine, Velike Britanije, Nove Zelandije, Avstralije, Palestine, Grčije in drugih držav ter delijo svoje pozitivne izkušnje in predstavljajo primere dobrih praks. Drugi se pridejo učit, da bi v svoje države lahko nekaj podobnega prenesli, vendar ni tam nikoli nobenega slovenskega psihiatra.
