Mito Šinkovec je bil najstnik, ko je med športnim plezanjem omahnil v strašljivo globino in grdo padel. Telesa od pasu navzdol ni čutil. Po letih vztrajanja, garanja in izobraževanja se ni le popolnoma postavil nazaj na noge, ampak je dosegel še veliko več. Kot eden najboljših profesionalnih osebnih in kondicijskih trenerjev z ekipo soustvarja nove zgodbe uspeha. Poleg njegove presunljive izkušnje predstavljamo še dve, ki sta ju doživela podjetnica Polona Žagar in študent Jaka Peklenik.
MITO ŠINKOVEC, trener
Ko si v ciljni ravnini življenja
Po prepričanju Mita Šinkovca, danes prekaljenega profesorja športne vzgoje in vodje Telodroma, centra za vsestranski gibalni razvoj in kulturo telesa, takratne nesreče v gorah zagotovo ne bi preživel, če bi bila njegova telesna pripravljenost slabša. Tako se je spominja danes: »Pravijo, da je bila tistega leta huda zima. Enako kot mraz pozimi uniči asfalt, ima posledice v gorah. To sem občutil tudi sam, ko sem po končanem plezanju sedel na velik skalni pomol z lepim razgledom na Logarsko dolino. Trenutek kasneje je zamolkel pok naznanil katastrofo. Skupaj z ogromnimi skalami sem padal prek stene, ki sem jo malo prej preplezal. Sedemdeset metrov globoko. Zanimive stvari se dogajajo, ko si v ciljni ravnini življenja. Kar nekaj let je že od tega. Bil sem star 17 let, na vrhuncu svoje moči in športne kariere. Le trenutek kasneje sem ležal na intenzivnem oddelku kliničnega centra. Z zlomljeno roko v zapestju in ključnico, s počeno lobanjo. Od pasu navzdol sem bil hrom, gležnji so bili videti kot ogromne otekle žoge, prsti pa so štrleli kot marsovčki. Pridelal sem si ogromno brazgotin. Zašit sem bil skoraj po vsem telesu, največ po nogah; od kolena pa do boka je bila rana na levi nogi videti kot šiv na kavbojkah, nič boljša ni bila glava. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem bil podoben Frankensteinu. No ja, tiste prve dni sem bolj malo videl, desno oko je bilo namreč zaradi otekline zaprto, levo pa popolnoma krvavo.«
Pomagal več kot 1500 ljudem
Kot rečeno, še dan prej pa je bil v odlični kondiciji; minute je lahko visel na petmilimetrskem oprimku in celo naredil nekaj zgibov na eni roki. »Bil sem športnik v pravem pomenu besede. Potem pa počasi vate kaplja spoznanje, da se ti ne sanja, ampak se to zares dogaja. Tako sem začel spet na dnu. To je bilo moje najhujše spoznanje. Počutil sem se, kot bi izgubil vse. Sprejeti sem moral dejstvo, da v plezanju nisem več med najboljšimi,« opiše kruto soočenje z resničnostjo. V nasprotju z vrstniki, ki so v tistem obdobju odšli v fitnes, da bi imeli večje bicepse, je sam v vadbeni center zahajal z željo, da popravi posledice padca in pridobi, kar je izgubil. V rehabilitaciji je preizkušal najnaprednejše tehnike in s trdno voljo doživljal uspeh za uspehom, kar traja še danes: »Naštudiral sem najnovejše strokovne pristope, kako telo spet postaviti v ravnovesje. Tako sem se rehabilitiral in shodil ter dokončal šolanje na fakulteti za šport, kjer zdaj opravljam doktorat. Sem tudi predavatelj metod ultramind ESP – treninga možganov in meditacije v alfa stanju – in avtor svojih vadbenih programov, ki temeljijo na strokovni doktrini.« Človek je celota in hkrati individuum, zato pri vsakomer zagovarja edinstven pristop. »V svoji dvajsetletni karieri kot profesionalni osebni trener sem imel priložnost pomagati več kot 1500 ljudem in niti eden ni imel enakega programa. Jasno, saj niso imeli enakih ciljev, možnosti za trening, niso bili enako motivirani ter imeli enakih sposobnosti in možnosti. Izziv je poiskati optimalno pot do cilja za vsakega posebej,« poudarja Šinkovec, ki ima zdaj spet izklesano telo. Tudi njegov pomenljivi osebni moto priča, da za svojo filozofijo trdno stoji: »Izgovori so ti vedno na voljo, priložnosti ne!«
Ne pridigaj, bodi vzor
Kadar smo slepi za lepoto na vsakem koraku, nas nanjo opominjajo pogumni ljudje. Tisti, ki ne pridigajo, ampak so sami po sebi sprememba na bolje, pravi vzorniki. Dvojica, ki je izkusila funkcionalno diagnostiko in ustrezen program Šinkovca in njegovih prav tako visoko strokovno usposobljenih sodelavcev, nam je zaupala svoji zgodbi. O zanesljivi poti do zdravega telesa oziroma kažipotu do dobrega počutja, kar se ne nazadnje skriva tudi v imenu Telodrom. Cena njihovih storitev se giblje za individualne obravnave in terapije od 40 do 135 evrov na mesec, kolikor stane najbolj obiskan vadbeni prehranski program SOS.
POLONA ŽAGAR, podjetnica
Shujšala sem za 30 kilogramov
Kakšno je bilo vaše življenje, preden ste začeli upoštevati nasvete po doktrini centra oziroma gospoda Šinkovca?
Moje življenje se je vrtelo predvsem okoli mojih treh otrok. Preprosto si nisem vzela časa zase, največkrat zato, ker to res ni bilo mogoče, ko pa bi si ga lahko, nisem imela niti energije niti volje. Zdravstveno stanje je bilo primerno. Poleg vsega so me pestile še težave s ščitnico.
Od kod želja po spremembi, kako je potekala vaša preobrazba in kdaj se je začela?
Takrat ko je vse skupaj – moje neredno hranjenje, pomanjkanje kondicije in na koncu tudi težave s samopodobo – prišlo do točke, na kateri tako ni šlo več. Odločila sem se, da moram svoje življenje temeljito spremeniti. Na nekem poslovnem sestanku sem spoznala Mita, se dogovorila za obisk in začela revolucijo. V prvi vrsti sem želela izgubiti odvečno maščevje in odpraviti bolečine v križu ter ramah. Še pred povečano športno aktivnostjo sem spremenila prehrano, predvsem z načrtovanjem vsakega obroka, njegove vsebine in ure prehranjevanja. Ko se je telo v dobrem mesecu nekoliko navadilo na novi ritem, sem se začela še športno udejstvovati. Da se razumemo, nič od tega mi ni niti najmanj dišalo ali ugajalo, preganjala sta me misel na skoraj sto kilogramov in seveda Mito. Z vztrajnostjo so kilogrami kopneli, počutje je bilo neprimerno boljše, le vsake toliko me je zamikalo, da bi se po stari navadi nažrla vsega. Pa me je o nasprotnem prepričal Mito – z vsemi svojimi plusi.
Ali so bili odzivi okolice, domačih, sorodnikov in prijateljev vsi spodbudni ali vas je kdo želel spraviti nazaj v krog trpljenja in vdanosti v usodo?
Odzivi okolice so bili naravnost fantastični. Vsi so me spodbujali in mi pomagali, me spraševali, kako mi uspeva, in želeli vedno znova poslušati nasvete, kako premagati večglavo pošast odvečnih kilogramov.
Za koliko ste shujšali in kako preprečite, da bi zašli na stara pota, se predali škodljivim razvadam ali malodušju?
Shujšala sem za trideset kilogramov. Novi življenjski slog vzdržujem že približno dve leti. Priznam, da je večkrat težko, saj mi življenje nenehno ponuja različne izzive, ki vodijo predvsem v psihično izčrpanost in posledično v manj fizične aktivnosti ter neredno prehranjevanje. Pozitivna stran vsega skupaj je, da imam znanje in seveda – Mita.
Po vašem pripovedovanju bi človek pomislil, da ste izbrali pot asketinje, ki se vsako minuto čemu izogiba, ker bi ji lahko škodovalo. Kaj je tisto, kar počnete iz golega užitka in si ne pustite vzeti?
Nikakor si ne pustim vzeti časa za razvajanje v dvoje in v družinskem krogu, predvsem ko gre za sladoled ali tortico. To je obred, ki se mu ne nameravam odreči, saj sem kljub vsemu sladkosnedo bitje.
Kateri je vaš osebni moto, ki si ga v mislih pogosto ponavljate?
Vsak dan je priložnost, da začnemo znova, drugače.
JAKA PEKLENIK, študent
Bil sem klinično mrtev
Pred štirimi leti, pri 21, ste doživeli grozljiv dogodek. Kako bi opisali svoj vsakdan potem in prej?
Bil sem gimnazijec, normalen dijak, predvsem pa aktiven športnik. Otroke sem učil plavanja in smučanja, treniral gorsko kolesarjenje in BMX. V namiznem tenisu sem bil trikrat zapored regijski prvak ter šesti v državi med kadeti. Tako je bilo pred dogodkom, ki je zaznamoval moje življenje in ga obrnil na glavo. Meni in moji družini. Kaj se je tistega usodnega dne dogajalo, se ne spomnim. Pravijo, da smo skupaj s prijatelji praznovali rojstni dan. Čez nekaj ur pa sem bil skorajda že odpisan, klinično mrtev. S hipoksijo možganov, zastrupitvijo, odpovedovali so mi notranji organi. Zdravniki so dvignili roke nad menoj in niso našli nikakršnega upanja za izboljšanje zdravstvenega stanja. Nihče ne ve, zakaj. Prijatelj Anže je s praznovanja poklical mojega očeta, da je prišel pome. Zdelo se jim je, da sem pijan. Domače je zaskrbelo, ker se nisem prebudil vse do poznega popoldneva. Peljali so me v bolnišnico, kjer so v meni našli sledi metadona. Ni človeka, ki bi znal pojasniti, od kod. Z zdravljenjem se je stanje izboljševalo, čeprav sem se, kar zadeva funkcije, vrnil na raven dojenčka. Takšnega so me izročili nemočnim staršem. Na začetku nisem ne videl ne slišal, zaradi klinične smrti je bil prizadet del možganov, odgovoren za hojo, koordinacijo. V rehabilitacijskem centru so me vzeli za izziv oziroma poskus. Ko so dosegli, da sem znal v roki držati žlico in je bila moja prva beseda mama, so bili na moj napredek zelo ponosni, čeprav sem se sam počutil, kot bi bil na dnu. Po osvojitvi hranjenja in iztrebljanja sem končal rehabilitacijo v državnih ustanovah, kajti to je najvišja osvojena raven, ki jo ponujajo. Želel sem več, se naučiti hoditi. Skrita želja je bila, da bi spet stal na smučeh, na kolesu, da bi bil samostojen. Po prijateljskih vezeh sem prišel do Mita, poslušal je mojo zgodbo. Finančno si njihove strokovne obravnave nisem mogel privoščiti. K sreči mi je Mito stopil naproti in me v svoje roke vzel brezplačno. Vztrajal je, da mi bo pomagal. Tako sem prišel v Telodrom in se srečal še z drugimi strokovnjaki.
Kako ste se lotili ponovnega vstajenja?
Začel sem s posebno integrirano vadbo, ki jo ponujajo v centru, namenjeno tudi okrevanju po poškodbah. To je bilo nekaj popolnoma drugega, kot sem bil vajen. Trenerji Mito Šinkovec, Dalibor Todorovič in Domen Pavlič so zares izjemni, polni znanja in motivacije. Postali so moji prijatelji in si vzeli čas zame tudi zunaj delovnega časa – da me spodbudijo k sprehodu, ko sem začel hoditi, k poskusu, da sedem na kolo ipd. Takrat zaradi premalo stabilnega telesa še nisem znal hoditi, niti vstati, sedeti, zato sem delal osnovne vaje, primerljive s tistimi na razvojni stopnji dojenčka, se učil najbolj primarnega gibanja, kot sta lazenje in plazenje. Osvojiti sem moral pravilno razmerje med močjo in gibljivostjo. Kasneje smo se trudili za koordinacijo, ravnotežje v prostoru, naučil sem se, kako sesti in pobirati stvari s tal, tudi fine motorike, ki mi je delala nemalo težav. Prve rezultate sem doživel že po treh mesecih, kasneje se je le še stopnjevalo.
Katera ovira je bila za vas najtežja?
Najteže je bilo preseči strah pred padcem ob učenju hoje. Ko sem prvič samostojno vstal in hodil, je bilo moje počutje zmagoslavno.
Kaj ste naredili potem?
Na drugi stopnji sem bil deležen spremembe prehranjevalnih vzorcev, saj me je Romana Bizilj, strokovnjakinja za prehrano, podučila, da ta tudi pomembno vpliva na okrevanje. Ugotovil sem, da je v fazi rehabilitacije, še posebno tako obsežne in dolgotrajne kot pri meni, psihoterapija prav tako potrebna kot fizioterapija, saj sem se moral spoprijeti s popolnoma spremenjenim življenjem ter novo samopodobo. V centru so mi ponudili tudi psihološko podporo pri psihoterapevtki Tanji Maljevac. Ta pristop mi je pomagal pri soočanju s strahovi pred padcem, vzpostavljanju zaupanja v telo, izboljšanju koncentracije ter procesu ponovne socializacije. Terapevtsko so se me lotili tudi z manualno terapijo, ki jo izvaja Jan Pravst, ter tako odpravili moje glavobole, napetost v križu, vratnem delu ter ponovno vzpostavili normalen položaj vretenc in sklepov. Pravzaprav je bil ves kolektiv Telodroma skupnost, ki me je sprejela in mi pomagala na poti do kakovostnejšega življenja. V prvi vrsti je bila pomembna njihova spodbuda pri vnovičnem vključevanju v socialno življenje ter k neodvisnosti od staršev. Danes sem samostojen, hodim, celo vpisal sem se na fakulteto – za dietetiko.
So vas na trnovi poti vsi spodbujali, tudi osebe, ki so vam najbliže?
Sorodniki, domači, prijatelji so bili po začetnem šoku vsi zelo spodbudni in iskali pomoč na vseh koncih. Še danes sem hvaležen sestrični, ki je na neki zabavi po naključju omenila moj primer svojemu prijatelju gimnastičnemu trenerju. Ta je povedal Mitu, on se je takoj strinjal, da me vzame v svoje roke. Edini, ki so me odpisali in niso verjeli v mojo ozdravitev, so bili nekateri zdravniki, saj so se očitno ustrašili mojega primera.
Kako bi danes opisali svoj življenjski slog in katere tehnike uporabljate, če vas popade destruktivno razmišljanje?
Tri leta sem že samostojen, na svojih nogah. Trudim se, da redno kaj počnem za svoje telo, se gibam, tudi v Telodrom pridem po novo znanje, saj še nisem prišel na končni cilj. Zavedam se, da sem v procesu, ki bo trajal še nekaj časa. Morebitnemu malodušju se uspešno izogibam s posebnimi tehnikami metode ESP ultramind, s katero me je seznanil Mito. Z nadzorom lastnih misli in uma ohranjam psihofizično kondicijo.
Kateri vrsti gibanja se ne bi mogli nikoli odpovedati?
Zelo sta mi všeč morje in plavanje v njem. Vesel sem, da to lahko počnem brez ovir.
Nam zaupate svoj osebni moto, življenjsko vodilo?
Rad prisluhnem ljudem, ki jim je uspelo ponovno shoditi in premagati ovire. Ob tem si mislim – če zmorejo drugi, zmorem tudi jaz!
