Slaba tretjina Slovencev izgoreva, petina se jih srečuje z delovno izčrpanostjo, podoben delež teh težav je tudi drugod po svetu. Začne se počasi in skoraj neopazno, s preobremenjenostjo in kronično preutrujenostjo. Če izgorevanja ne prepoznamo in ustavimo pravočasno, so lahko posledice pogubne. O tem smo se ob svetovnem dnevu in tednu duševnega zdravja pogovarjali s psihologinjo in psihoterapevtko dr. Andrejo Pšeničny, strokovno vodjo Inštituta za razvoj človeških virov, kjer se med drugim ukvarjajo s problematiko in zdravljenjem izgorevanja in izgorelosti.
Kako pogosto se terapevti srečujete z izgorelostjo?
Skoraj vsak dan na našem inštitutu dobivamo klice s podobno vsebino: »Že nekaj časa sem čisto na tleh, brez energije, ne zmorem nič več. Zraven pa doživljam napade, ko ne morem dihati in me stiska pri srcu. Ne znam se več postaviti na noge, mislim, sem izgorel/-a …«
Lahko iz tega postavite definicijo izgorelosti?
Definiramo jo kot psihofizični zlom, ki je posledica dolgotrajnega samoizčrpavanja ob deloholizemu ali drugem pretiranem angažiranju. Vendar ni vsaka kronična izčrpanost že izgorelost, tako kot ni vsaka žalost že depresija. O izgorelosti govorimo šele takrat, ko se kroničnemu občutku izčrpanosti, ki ne mine niti po krajšem ali daljšem počitku, pridružijo različni psihični, včasih pa tudi telesni simptomi.
Izgorelost torej ni posledica zgolj delovne preobremenjenosti?
Seveda ne, delovna izčrpanost je normalna posledica daljšega intenzivnega delovnega napora, izgorelost pa je duševna motnja. Delovne izčrpanosti ne spremljajo intenzivni neugodni občutki, kot so nemoč, brezup, občutek ujetosti, tesnoba ali čustvena nihanja, kakršni so običajni za izgorelost. Tudi samovrednotenje ni prizadeto, kadar ne zmoremo vsega zaradi delovne preobremenjenosti. Po počitku se težave ne vračajo, kot se pri izgorelosti.
Na katere znake moramo biti pozorni, da bomo pravočasno ukrepali?
Prvi simptom izgorevanja je deloholizem, ki vodi v kroničen občutek utrujenosti, vendar lahko traja več let, preden se tak človek do konca izčrpa. Sčasoma se začne počutiti ujetega v način življenja in dela, kar sproži depresivnost, hudo tesnobo, vse do paničnih napadov. Močna čustvena nihanja in nihanje samovrednotenja lahko spremljajo številne telesne težave, na primer več infekcij, težave s prebavili, krvnim tlakom … Na koncu lahko pripelje do hudega psihofizičnega oziroma adrenalnega zloma ali celo do samomora.
Težave se torej kopičijo, kako pa se vse skupaj začne?
Pogosto slišimo izraz poklicna izgorelost, ki pa je nastal, ker se deloholični ljudje, ki ko najverjetnejši kandidati za izgorelost, najpogosteje poskušajo izkazati prav na delovnem mestu in se tam izčrpavajo prek vseh meja. Pri tem spregledajo, da se pravzaprav izčrpajo tudi zato, ker si niti doma po navadi ne znajo vzeti počitka, da bi si nabrali moči za nov delovni dan. In še več, spregledajo tudi, da jih ne izčrpava samo delo, temveč njihove čustvene stiske, s katerimi se odzivajo na določene delovne okoliščine – strah, negotovost, nemoč, frustracija, jeza …
Ne znajo torej poskrbeti zase in za svoje potrebe?
Res je, ljudje, ki izgorevajo, pogosto povedo, da ne znajo reči ne, ko kdo kaj pričakuje ali zahteva. Glavno breme v resnici ni tisto dodatno delo, temveč tesnoba, zaradi katere te obremenitve ne zavrnemo. V tej tesnobi so pomešani strah pred posledicami zavrnitve, frustracija, občutek nemoči, krivde, sramu in jeze, ki nas kronično spremljajo. Pri tem se zamaje naša samopodoba. Najtežje pa je, da je samovrednotenje ogroženo v vsakem primeru – če zahtevo ali pričakovanje zavrnemo, se počutimo slabo, ker nismo ustregli. Če sprejmemo, se počutimo slabo, ker nam ni uspelo postaviti meje, jezimo se nase, tudi če zahtevano uspešno opravimo. Če pa nam povrhu ne uspe opraviti vsega, kar si tako naložimo, se samovrednotenje dokončno sesuje, počutimo se nesposobne.
Od tu gre najbrž samo še navzdol?
Žal je tako, bolj ko smo izčrpani, manj smo pri delu učinkoviti, zato tesnoba narašča vse do občutkov panike. Tukaj se sklene začarani krog, saj deloholik poskuša to stisko premostiti tako, da dela še več, kar spet le povečuje izčrpanost, in za delovne rezultate potrebuje vse več časa in truda. Na koncu ne zmore več.
Ampak kaj je tisto, kar nas pahne v izgorelost?
Ločiti je treba med vzroki in sprožilci. Vzrok so nekatere osebnostne značilnosti, zaradi katerih so določeni ljudje čustveno bolj ranljivi in zato ne zmorejo sebi in drugim postaviti zdravih meja. Sprožilci izgorevanja pa so zunanje življenjske ali delovne okoliščine, ki jih bolj ranljivi doživijo kot izrazito stresne in s katerimi se poskušajo spopadati na edini način, ki ga po navadi uporabljajo – s povečanim delovnim vložkom, to je deloholizmom, ali drugo vrsto (pre)intenzivnega angažiranja.
Lahko torej rečemo, da smo nagnjeni k izgorevanju?
Raziskave kažejo, da tveganje predstavljajo predvsem dva vedenjska vzorca in štiri osebnostne poteze, ki delujejo kot notranja prisila, kot pretirana motiviranost. Te lastnosti so značilne za kar štiri petine izgorelih. Tvegana vedenjska vzorca sta deloholizem in perfekcionizem, ki sta tudi prva simptoma izgorevanja. Prva tvegana osebnostna lastnost je (pre)velika občutljivost za kritiko, ki se kaže kot stalno iskanje potrditve, s popolnim izdelkom se človek s to težavo poskuša izogniti najmanjši pripombi ali kritiki in celo dobronamernemu predlogu za izboljšanje, saj vsako pripombo doživi kot osebno razvrednotenje. Še več, celo odsotnost pohvale doživi kot kritiko, saj se vrednoti le po priznanjih za dosežke. Ko ti začnejo zaradi kronične utrujenost padati, še poveča storilnost, namesto da bi si odpočil in nabral moči.
Ko že tone na dno, še poveča zahteve do sebe?
Ne le to, prav tako ni sposoben reči ne zahtevam drugih, kar je druga tvegana osebnostna lastnost. To je povezano s strahom, da bomo izgubili naklonjenost ljudi, če ne bomo izpolnili njihovih pričakovanj. Bojimo se, da nas bodo zaradi tega zapustili, na primer odpustili iz službe. Tak človek vsako nezadovoljstvo že doživi kot zavrnitev, po drugi strani pa niti sam ne zmore zavrniti pretiranih zahtev, zato se angažira prek svojih meja. Ker človek, ki izgoreva, ne prepoznava meja svojih moči, si naprti odgovornost tudi za tisto, na kar nima realnega vpliva. To je tretja značilnost, namreč pretirana odgovornost, zaradi katere sprejema delo prek zmožnosti in ne zmore jasno postavljati in sprejeti meja. Še zadnja osebnostna značilnost je pretirana introvertnost, ki lahko preraste v strah pred bližino. Ker se človek s tako težavo trudi izogniti bližnjim odnosom, se umika v delo. To so tisti ljudje, ki sicer materialno vestno skrbijo za bližnje, a zanje nikdar nimajo časa, saj morajo vseskozi delati. Umikanje v delo lahko dobi ekstremne razsežnosti in vodi v samoizčrpavanje.
Kakšen je torej profil kandidata za izgorelost?
Skupne značilnosti so perfekcionizem s pretirano samokritičnostjo, deloholizem oziroma pretirana 'pridnost', iskanje zunanje potrditve in pohvale ter pretirana ustrežljivost, to je nezmožnost reči ne, in pretirano prevzemanje odgovornosti, tudi kjer nimamo vpliva.
So to pridobljene lastnosti?
Da, in sicer z vzgojo s pogojevano ljubeznijo. Zaradi tega se lahko z izgorelostjo srečajo že dijaki in študenti, predvsem tisti, ki so pretirano pridni in vestni. Te lastnosti in strahovi so lahko tako močni, da mlade celo ustavijo pred dokončanjem študija ali jih ovirajo pri vstopu na trg dela. Te značilnosti neredko vplivajo tudi na izbiro poklica; tisti, ki jih žene pretirana potreba po pomoči drugim, pogosteje izberejo poklice, v katerih skrbijo za druge. In če pri tem zaradi nekih realnih omejitev niso tako uspešni, kot pričakujejo sami od sebe, se lahko začnejo pretirano truditi in izgorevati. Izgorevajo torej pogosto tisti, ki od sebe zahtevajo in pričakujejo več, kot je to objektivno mogoče. Del jih tudi zato, ker se vsakodnevno borijo z notranjim odporom do poklica in dela, ki so ga morda izbrali zaradi pričakovanj okolice, največkrat staršev, ali preprosto zato, ker pri izbiri poklica niso zmogli prepoznati ali slediti lastnim zanimanjem in željam.
Imate recept za preprečevanje izgorelosti, si lahko pomagamo sami?
Večina ljudi se zaveda, kako bi bilo treba ravnati, da bi to preprečili: bolje uravnotežiti delo in razbremenitev, znati končati takrat, ko je delo dovolj dobro opravljeno, ne pa iskati popolnosti, naučite se reči ne, imeti se rad, prepoznavati in spoštovati svoje meje, brez strahu se postaviti zase, se pogajati, drugim postaviti razumne meje pri delovnih in drugih zahtevah, ceniti sebe brez pohval drugih … Če tega ne zmoremo sami oziroma če se znova in znova vračamo v stare vzorce, je potrebna strokovna pomoč.
Zdravnik, terapevt, zdravila?
Ko se srečamo z znaki izgorevanja ali izgorelosti, po navadi najprej poiščemo pomoč pri osebnem zdravniku. Ker so depresivni in animozni simptomi običajni spremljevalci izgorevanja, po navadi psihiatri ali osebni zdravniki uradno postavijo eno od teh diagnoz, saj sindrom izgorelosti zaenkrat še ni vključen v mednarodno klasifikacijo bolezni.
Zdravimo ga s psihoterapijo, simptome pa lahko začasno omilimo z zdravili.
Pa dolgoročno?
Nekateri, ki se želijo pri nas naročiti na psihoterapevtsko zdravljenje zaradi izgorelosti, so razočarani, ko izvedo, da izbirajo med hitrimi in trajnimi rezultati. Simptome izgorelosti, tudi simptome adrenalnega zloma, je mogoče relativno hitro, v nekaj mesecih, zmanjšati z zdravili ali kratkotrajnimi terapijami. Za doseganje trajnih rezultatov, kar pomeni, da se težava ne bi ponavljala ali stopnjevala, pa je nujna dolgotrajna psihoterapija. Ta zahteva veliko let potrpežljivega dela s samospreminjanjem tistih vzorcev in lastnosti, ki so nas pognali v samouničevalno izčrpavanje. Izkušnje kažejo, da se velika večina tistih, ki izpeljejo tak psihoterapevtski proces, z izgorevanjem ali posledicami ne srečuje več.
Torej ne pomaga, da zgolj izprežemo iz hudega ritma in se v miru posvetimo sebi?
Žal ne. Mnogi to težko sprejetmejo, da bi bilo kaj narobe s tem, da so delali tako, kot smo bili vzgojeni, da so bili delavni, pridni in ustrežljivi. Z vrednotami je vse v najlepšem redu, a težava nastane, če svoje prisile vidimo kot vrednote. Delavnost je namreč vrednota, deloholizem pa prisila, upoštevati potrebe drugih ob svojih je vrednota, pretirana ustrežljivost pa prisila. Za spreminjanje starih vzorcev in utrjevanje novih je potrebna dolgotrajna strokovna pomoč, zato zgolj svetovanje, pozitivno razmišljanje, rekreacija ali sproščanje ne more spremeniti vzorcev izgorevanja.
