Še ne tako dolgo tega je veljalo, da se izgorelost pojavlja le pri medicinskih sestrah, zdravnikih, socialnih delavcih, duhovnikih, učiteljih in v podobnih poklicih, danes pa vemo, »da lahko doleti vsakogar, če notranji in zunanji dejavniki pripravijo pravi teren zanjo«, v knjigi Izgorelost – Burnout (založnik Mettis Bukvarna, prevod Stana Anželj) trdi internist Volker Schmiedel, primarij oddelka za interno medicino na kliniki celostne in naravne medicine Habichtswald v Kasslu. Strokovnjak za naravno medicino, področje biološke medicine in homeopatije zadnja leta opaža, da ima čedalje več bolnikov kot spremljajočo ali glavno diagnozo opredeljen psihovegetativni sindrom izčrpanosti ali izgorelost. Ne moremo si več zatiskati oči pred tem, »da čedalje več ljudi izpolnjuje glavne kriterije izgorelosti, da še komaj zmorejo obvladovati običajne vsakodnevne obremenitve in da živijo v pravi notranji stiski. Ker za izgorelost ni laboratorijske vrednosti, marveč o njej odločajo prejkone neoprijemljivi parametri, tudi ni zanesljivih statističnih podatkov o njeni dejanski razširjenosti v družbi.« Vendar je najbrž neizpodbitno, pravi, da milijoni ljudi po svetu izpolnjujejo vsaj nekatere kriterije te bolezni.
Enotne in splošno priznane definicije izgorelosti ni. Avtor je po večletnem intenzivnem ukvarjanju z njo razvil svojo definicijo (Izgorelost je ena od oblik protesta proti neravnovesju v vašem organizmu.) in vprašalnik, s pomočjo katerega lahko tudi sami preverite, ali ste zboleli za to boleznijo in kako močno je pri vas izražena. Izgorevanje poteka na treh ravneh, razlaga zdravnik; na telesni bolniki pogosto navajajo, da imajo težave s srcem in prebavili, da jih mučijo glavoboli in utrujenost, da jim primanjkuje spolne sle, čutijo napetost v mišicah in bolečine v hrbtu. Na mentalni ravni imajo motnje koncentracije, težave pri odločanju, slabše prenašajo obremenitve, imajo zmanjšano motivacijo in ustvarjalnost. Spremljevalci izgorevanja na čustveni ravni pa so nemir, živčnost, pesimizem, depresivna razpoloženja, občutek notranje praznine, zmanjšan občutek lastne vrednosti in pomanjkanje volje.
Ženske bolj na udaru
Večina del o tej temi obravnava le psihosocialne vidike izgorelosti (npr. kakšen odnos imam do sebe, kako se odzivam v konfliktih, za katera čustva sem posebno dovzeten), Schmiedelova knjiga pa obravnava tudi drugo telesno plat. Med možne vzroke izčrpanosti tako uvršča: osnovna obolenja (npr. zmanjšano delovanje ščitnice in slabokrvnost), pomanjkanje hranil (npr. magnezija, kalija, cinka, vitamina B6, Q10), poživila (kavo, cigarete, alkohol) in zdravila (npr. pomirjevala, uspavala, psihofarmake, antihistaminike, zdravila proti vrtoglavici) ter seveda psihosocialne dejavnike. Te deli na zunanje (npr. malo priznanja za dobre dosežke, slabo vzdušje v podjetju ali družini, nobenih možnosti za napredovanje ali razvoj, bolezen) in notranje (npr. dvojna ali trojna obremenitev, perfekcionizem, nezmožnost reči ne, neupoštevanje lastnih potreb, neizpolnjene želje in cilji). Še posebno so ogrožene ženske, pravi Schmiedel, ki se razdajajo v poklicu in družini ali imajo v oskrbi kronično obolelega svojca in tako pogosto prenašajo dvojne obremenitve. »Izčrpanosti pogosto ne povzroča samo količina dela, ki ga je treba opraviti, temveč tudi pomanjkanje priznanja in možnosti (so)odločanja. Dva načina vedenja, ki ju lahko opazimo pri mnogo ženskah z izgorelostjo, sta prav neupoštevanje lastnih potreb in mej ter nenehno žrtvovanje za druge.«
Pravzaprav bi morali biti svoji izgorelosti celo malce hvaležni, razmišlja avtor, saj nas opozarja, da je v našem življenju nekaj narobe. Simptome je namreč mogoče odpraviti, in prav o tem obširno piše v drugem delu knjige. Ukrepi za izhod iz primeža te bolezni sodobnega časa so odvisni od vzrokov zanjo in njene stopnje. »V prvi fazi izgorevanja, fazi aktivacije, se po navadi še lahko postavite po robu z lastnimi viri moči; če ste v drugi fazi, bo proces ozdravitve terjal že nekaj več časa in truda ter deloma tudi zunanjo pomoč; če ste zabredli v tretjo fazo in ste popolnoma izgoreli, vsekakor potrebujete profesionalno pomoč.«
Razvoj izgorevanja
Prva stopnja (aktivacija): potenje, tresenje, razbijanje srca, tiščanje na vodo, telesni nemir, grizenje nohtov, škripanje z zobmi, pretirana zgovornost, živčnost. Druga stopnja (odpor): lahko so še navzoči simptomi iz faze aktivacije, povišan krvni sladkor in krvni tlak, motnje v spolnosti in pri spanju, vrtoglavica, odpor do dejavnosti in ljudi, povečana agresivnost. Tretja stopnja (izčrpanost): raven stresnih hormonov se lahko zniža, večja nagnjenost k okužbam, oslabljena imunska obramba, na trenutke občutek neznosne izčrpanosti, funkcionalne težave s srcem (zbadanje, bolečine pri srcu), prebavne motnje, čedalje večja obupanost, izbruhi agresije in globoka vdanost v usodo. 800.000
delojemalcev v Nemčiji, ki so dejansko zdravi, vsaj dvakrat na teden jemlje zdravila za dvig razpoloženja ali zmogljivosti.
