Ko sem se nekoč resno vprašal, kaj v življenju hočem, me je odgovor presenetil. Ni mi povedal, kaj bi rad imel ali počel, ampak kakšen bi rad bil, pripoveduje dr. Matej Černigoj. In kakšen je bil odgovor? »Biti cel. Za kar koli drugega sem kdaj mislil, da je 'zdaj pa res to', je bilo v ozadju vedno upanje, da me bo 'to' – odnos, poklic, priznanje, uspeh, imetje ali kaj drugega – naredilo celega. Da bo zapolnilo neko temeljno praznino in me odrešilo dvomov. Veliko razočaranj je bilo potrebnih, da sem zavestno stopil na pot udejanjanja celovitosti.« Njegova pot k temu cilju je sestavljena iz treh med seboj dopolnjujočih se dejavnosti – samospoznavanja, meditacije preproste prisotnosti in veščine pogovarjanja, ki jih v okviru centra Biti – udejanjanje celovitosti na predavanjih, delavnicah, tečajih, skupinah in osebnih srečanjih predaja tistim, ki želijo doseči izmuzljivi občutek živosti in prisotnosti, polnosti doživljanja, globoke pravilnosti vsega, kar v danem trenutku počnemo, kar v danem trenutku smo.
Med samospoznavanjem, ki je tako kot skrb za zdravo telo vseživljenjski proces, se razbremenimo nuje po reševanju problemov in se začnemo svoji duševnosti čuditi ter se iz nje učiti. »Samospoznavanje je pogoj vsakega spreminjanja sebe. Med tem procesom človek ugotavlja, kakšen je, česa si zares želi, pred čim beži in zakaj, katere so njegove sposobnosti in slabosti, kako ga je preteklost zaznamovala. Ljudje, ki se poglobljeno posvečajo spoznavanju sebe, bolje razumejo, zakaj imajo določene težave, in jih zaradi tega tudi lažje sprejmejo, s čimer se odpre pot k njihovemu razreševanju.«
Meditacija preproste prisotnosti je namenjena umirjanju uma. Od vseh treh dejavnosti najbolj neposredno vodi k celovitosti. Naučimo se ustaviti, preprosto biti v sedanjosti, pustiti svoji notranjosti, da je taka, kakršna pač je, in pri tem ostati miren. »Ob tem začutimo preprosto, brezpogojno radost,« pravi avtor knjige Jaz in mi – raziskovanje temeljev socialne psihologije, ki je po 12-letnem poučevanju na filozofski fakulteti v Ljubljani pred tremi leti stopil na samostojno pot.
Se znamo pogovarjati?
Tretja dejavnost na poti k celovitosti je veščina pogovarjanja. »Zadovoljstvo z našim mestom v družbi je odvisno od ravnovesja med našimi pristnimi težnjami in odnosi z ljudmi. Pri vzpostavljanju in ohranjanju tega ravnovesja je bistveno, kako komuniciramo – znati moramo izraziti svojo resnico, ne da bi pri tem ogrožali resnico drugih. To je jedro veščine pogovarjanja, ki je izjemno preprosto, pa vendar zelo redko upoštevano.« Sogovornik ugotavlja, da se večinoma ne znamo pogovarjati, v glavnem debatiramo. Z debato ni nič narobe, le znati moramo presoditi, kdaj je pravi trenutek zanjo in kdaj za pogovor. »Pogovarjamo se, ko se trudimo razumeti sogovornikov svet, njegovo doživljanje, njegovo resnico.« Ko npr. pride do konflikta z bližnjo osebo, se poskusimo vživeti v njeno doživljanje, vprašajmo se, zakaj se je tako odzvala; tako bomo lažje odpustili, se dogovorili, videli problem od zunaj, manj osebno. Ljudje smo nagnjeni k prehitrim sodbam, dokončnim odgovorom, dajanju nasvetov, čeprav si partner, otrok, prijatelj, sosed, sodelavec … tega morda sploh ne želi, pač pa samo potrebuje nekoga, da z njim podeli svoja čustva. Včasih je svoje občutke lažje povedati strokovnjaku kot denimo partnerju, saj je nepristranski in nas ne presoja, če pa nam pove svoje mnenje, nas to ne zmoti, saj z njim nismo tesno povezani.
Postavite se v kožo drugega
Tipičen primer neustreznega odziva je starševsko površno jemanje otrokovih skrbi. Kadar je otroka recimo česa strah, ne smemo zamahniti z roko, češ to ni nič, bo že minilo. Otrok je v veliki stiski, čeprav se nam iz zornega kota odraslih ne zdi tako. Vzeti si je treba čas, ga poslušati, kaj ga teži, se z njim umirjeno pogovoriti, mu dati vedeti, da nam ni vseeno, da mu verjamemo in zaupamo. Tako mu najbolje pomagamo, da sam poišče vzroke za svojo težavo in jih odpravi. Podobno je z željami: če otroka pozorno ne opazujemo in poslušamo, mu ne moremo omogočiti dejavnosti, v katerih bo srečen in uspešen. Pa še na eno pogosto napako v komuniciranju je treba opozoriti: če nas kdo razjezi, se z očitki spravimo nanj (neodgovoren si), namesto da bi izhajali iz sebe (jezi in skrbi me, ker si spet pozabil na sestanek). Problem poskušamo naprtiti drugemu, namesto da bi priznali, da ga imamo sami. Tako kot se redno posvečamo telesu, bi se morali tudi duševnosti.
