Ker se čez teden po službi velikokrat odpravim na bližnji hrib ali se spravim teč, skratka časa mi kronično primanjkuje, sem tokrat namenoma upočasnila tempo. In vem, da sem se odločila pravilno. Tako jaz kot ata in mama smo čas, ko ne počnemo nič drugega, ampak se samo pogovarjamo, že kar potrebovali.
Velikokrat (skoraj vedno, pravzaprav) beseda nanese na stare čase, tudi na to, kako sta preživela drugo svetovno vojno. Marsikatero anekdoto sem slišala že velikokrat. Recimo to, kako je mama, ko so imeli Nemce v hiši, začela peti Hej, brigade – seveda kot otrok ni razumela, da je to partizanska pesem. Sankcij k sreči ni bilo, smo se pa na ta račun pri nas že kar nekajkrat nasmejali.
No, kdaj pa kdaj izvem tudi kakšno novo zgodbo. To nedeljo, na primer, sem prvič slišala tisto o učitelju Gadu (takšno je bilo njegovo partizansko ime), ki je v njuni domači vasi, v Špitaliču v Tuhinjski dolini, med vojno po hišah šolal otroke. »Včasih smo, ko smo izvedeli, da Nemci čez Vransko prihajajo, tako skrivali tiste zvezke,« je povedal ata. »Drugače je bil pa zelo prijazen možakar. Kakšnih 28 let je bil star. Pozimi smo se radi kepali z njim.
Rad nas je imel, mi pa njega,« je dodala mama. »Nemci so ga velikokrat lovili. Enkrat so ga že skoraj dobili, pa je nemškega vojaka s puško tako po nogah udaril, da se je ta spotaknil in padel. Takrat jim je ušel. Pri nas doma smo ga skrili. Ampak kakšen mesec zatem je padel. So ga ustrelili, skupaj z njegovim prijateljem Lisjakom,« je zgodbo o junaku – verjamem, da le enem od mnogih, ki jih zgodovina neupravičeno briše v pozabo – zaključil ata.
Mogoče se bo slišalo preveč pocukrano, ampak jaz takšne stvari rada poslušam. Ko tako živo pripovedujeta o življenju nekoč, si v glavi rišem slike. Ki so v marsičem zelo drugačne od teh danes. »Včasih ni bilo televizije, smo veliko kartali. In se predvsem več pogovarjali,« je povedal ata.
Z mamo sva ob zadnjih požirkih toplega napitka debatirali o slivovih cmokih. Češpljevih knedlnih, po domače. »A si jih našo mami ti naučila delati? Tako dobri so bili,« sem jo vprašala. Tiho, a z nasmehom je prikimala. Spomin nanjo še boli. Vedno bo. Pa vendar – vem, da je vesela, da se je spominjamo. Še najbolj, kadar to počnemo v prijetnem pogovoru ob dolgih nedeljskih kavah.
