Naš inštitut je edini v Sloveniji pooblaščen za izvajanje zdravstvenih pregledov za voznike invalide, ki za vožnjo potrebujejo prilagojeno vozilo, je povedal prof. dr. Anton Zupan, dr. med., vodja Rehabilitacijskega inženiringa na URI Soča. Kot invalid, ki je že 20 let odvisen od električnega invalidskega vozička, dobro ve, kako pomembno je, da lahko človek s telesnimi okvarami vozi avto, saj mu omogoča samostojnost, s tem pa neprimerljivo bolj kakovostno življenje, kot če je odvisen od drugih. »Invalid voznik ima večje možnosti socialne vključenosti, izobraževanja, zaposlitve, obiskovanja prireditev. Naloga rehabilitacije je invalidne osebe čim prej usposobiti za vožnjo avtomobila seveda na osnovi individualne ocene funkcijske zmogljivosti in iz nje izhajajoče potrebne tehnične prilagoditve vozila. Naš namen je omogočati in ne omejevati možnosti za vožnjo avtomobila.«
Invalida na pregled v ambulanto za voznike s posebnimi potrebami napoti njegov osebni zdravnik. »Celoten pregled oziroma kompleksna ocena je za invalida brezplačen, stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pri nas dobi datum za klinični pregled, za testiranje na avtomobilskem simulatorju, Mediatesterju, za psihološko testiranje in za praktičen preizkus vožnje v realnih cestnih razmerah pod budnim očesom izkušenega inštruktorja,« je razložil sogovornik. »Bolj kot fizične omejitve, ki se jim je s predelavo mogoče prilagoditi, so problematične morebitne kognitivne okvare bodočih invalidnih voznikov,« izpostavlja dr. Zupan. Tudi zato jih je pogosto treba napotiti na dodatne preglede, najpogosteje k nevrologu oziroma epileptologu in okulistu pa tudi k psihiatru, internistu in specialistu medicine dela, prometa in športa.
Težka končna ocena
Ocena sposobnosti invalida za vožnjo, ki jo izdela skupina strokovnjakov (pooblaščena zdravnika prof. dr. Anton Zupan in prof. dr. Črt Marinček, psihologinja Urša Čižman Štaba, tehnični izvedenec Alojz Fidler in inštruktor praktične vožnje Dušan Jerin), je zelo zahtevna, sploh pri kognitivnih okvarah, zato je treba vsakega invalida obravnavati individualno. »Na osnovi vseh opravljenih testov in meritev skupaj odločimo, ali je obravnavani invalid sposoben za vožnjo in pod kakšnimi pogoji.« Predlagajo potrebno predelavo vozila (za to so v Sloveniji usposobljeni štirje mehaniki), pri čemer se vedno odločijo za najcenejšo še zadovoljivo prilagoditev. Strokovni tim pogosto določi, da sme invalid voziti le na krajše razdalje, recimo od 50 do 60 kilometrov od doma, v nekaterih primerih pa tudi manj, npr. do pet kilometrov – tako lahko samostojno obišče zdravstveni dom, trgovino, sorodnike, hkrati pa ne ogroža drugih udeležencev v prometu.
Pri odločanju, ali invalidu dovoliti vožnjo ali ne, strokovnjaki na prvem mestu upoštevajo varnost in zanesljivost, zato vsi, ki gredo skozi zahtevne preizkuse in preglede, ne dobijo zelene luči, kar pa ne pomeni, da je ne bodo morda v prihodnje. »Imamo primere invalidov, ki jih obravnavamo daljše časovno obdobje in po nekaj letih, ko se stanje izboljša, dobijo naše pozitivno mnenje, zato je želja po vožnji tudi velika stimulacija za telovadbo in trud.«
Največ mehanskih predelav
Predelava vozila je lahko mehanska ali elektronska; ker je zadnja veliko dražja, se jih večina odloči za mehansko. Trenutno je namreč še vedno samoplačniška, v kratkem pa naj bi 85 odstotkov cene plačala država. Največ invalidov potrebuje napravo za ročno upravljanje zavore in plina. Ustreznost predelave oceni tehnični izvedenec na URI Soča Alojz Fidler, kar je predpogoj za homologacijo predelav in začetek samostojne vožnje. Če oceni, da predelava ni v skladu s predlogom, je treba ponovno k mehaniku. Predelavo včasih potrebuje tudi sopotnik, denimo invalidni otrok – klančina, elektronska rampa ali dvigalo staršem zelo olajša njegovo premeščanje v vozilo in iz njega.