Mišice v steni mehurja potiskajo urin iz mehurja, mišice v vratu mehurja in sečnici pa nadzorujejo odpiranje in zapiranje izhoda iz njega. Mehur s staranjem izgublja elastičnost in sposobnost krčenja, prav tako izgubljajo moč podporne mišice, mišice medeničnega dna. Vsako nehoteno in nenadzorovano uhajanje urina je inkontinenca, pesti od pet do deset odstotkov populacije, z njo se večkrat spopadajo ženske.
Poznamo več vrst inkontinence, stresno in urgentno pa tudi kombinacijo obeh (mešana inkontinenca). Vzroki za nastanek so različni, prav tako simptomi in načini zdravljenja.
Najpogostejša je stresna inkontinenca, gre za nehoteno uhajanje urina med dvigovanjem bremen, kihanjem ali kašljanjem, tudi vadbo, denimo tekom ali poskoki. Je posledica šibke sečnice in mišic medeničnega dna, ki podpirajo sečni mehur. Največkrat prizadene ženske, saj se pogosto pojavi med nosečnostjo in po njej, po operaciji v medenici pa tudi med menopavzo, ko medenične mišice zaradi manj estrogena izgubijo elastičnost. Zdravnik vam bo priporočil vaje za krepitev medeničnega dna, t. i. keglove vaje, ki učinkovito blažijo in preprečujejo stresno inkontinenco izvajate jih lahko stoje, sede in leže, kjer koli in kadar koli , morda pa tudi električno stimulacijo. Urgentna inkontinenca je navadno posledica prekomerne aktivnosti sečnega mehurja, ki se ob različnih dejavnikih že ob majhnih količinah vode krči in povzroči tiščanje na vodo; bolnik težko zadrži urin in mu običajno uide, preden pride do stranišča.
Ponoči ne lulamo Zdravo uriniranje ob normalni količini popite tekočine, na primer dva litra, ne sme biti pogostejše kot na tri do štiri ure čez dan, ponoči na vodo ne hodimo. |
Inkontinenca ni smrtno nevarna bolezen, je ozdravljiva tegoba, zaradi nje pa se, če ni zdravljena, precej poslabša kakovost življenja: motnja močno vpliva na samopodobo, oboleli se, ker mu uhaja urin, izogiba stikom z drugimi in se osami. Večino obolelih je sram in o težavi le stežka spregovorijo niti z zakoncem ne, kaj šele z zdravnikom: kar 40 odstotkov ljudi, ki se sooča s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem, svojemu zdravniku nikoli ne potoži o motečih simptomih. A pomoč je treba poiskati čim prej, najprej velja obiskati osebnega zdravnika, ki pacienta, če je treba, napoti k specialistu, navadno k urologu ali nevrologu.
Zdravljenje je lahko zelo uspešno, odvisno je od vzroka in stopnje uhajanja, ustreznosti zdravljenja, vztrajnosti in motiviranosti bolnika. Motnjo zdravimo z zdravili in kirurškimi posegi pa tudi z zdravim načinom življenja, kamor spadajo sprememba prehranjevanja, gibanje, predpisane vaje in tudi trening mehurja. Pomembno pa je, se strinjajo strokovnjaki, da posameznik težave, ko jih opazi, vzame resno in poišče strokovno pomoč.
