Šentjanževo olje je namreč zelo priljubljeno tako med poznavalci zdravilnih rastlin kot med laiki in se pogosto pripravlja kar doma. Listi rastline šentjanževke so polni luknjic, ki so pravzaprav žleze z oljem; luknjice spominjajo na pore v koži, rdeč sok iz rumenih cvetov pa je kot kri. Na osnovi tega so sklepali, da jo lahko uporabljamo za zdravljenje ran, ki segajo v drobovje.
Starodavna tehnika ugotavljanja zdravilnih lastnosti z iskanjem podobnosti med fizično obliko rastline in težavo izhaja iz t. i. doktrine znakov (angl. Doctrine of Signatures). Po njej bi lahko rastline, ki so podobne posameznim delom telesa, uporabili za njihovo zdravljenje: rastlino, ki spominja na ledvice, naj bi uporabljali za zdravljenje bolezni ledvic, tisto, ki spominja na možgane (npr. ginko – Ginkgo biloba), za bolezni možganov, rastlino rumene barve za zdravljenje žolča ali jetrnih bolezni in tako naprej. Na osnovi te metode so zelo uspešno predpisovali tudi uporabo zdravilnih rastlin.
Lajša opekline in poškodbe kože
Šentjanževka oziroma njeno olje je v ljudskem zdravilstvu priljubljena pri lajšanju opeklin in manjših poškodb kože. Sodobna farmacija odsvetuje tovrstno rabo, saj vsebuje alergene (snovi, ki povzročijo alergijsko reakcijo). Večinoma jo uporabljamo notranje v obliki izvlečkov ali tablet za zdravljenje depresivnih stanj, tako da se pogoltne (peroralno). Če sočasno s šentjanževko jemljemo tudi običajna zdravila, se je treba prej posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, saj lahko peroralna uporaba izdelkov iz šentjaževke zmanjša učinkovitost običajnih zdravil.
Homeopatsko šentjanževko pa lahko, če obstaja razlog za njen predpis, kar pomeni, da se simptomi bolezni ujemajo s simptomi šentjanževke, uporabljamo povsem varno, saj ne povzroča alergijskih reakcij, prav tako pa ne zmanjša učinkovitosti običajnih zdravil.
Če arnika velja za homeopatsko zdravilo številka ena pri vsakovrstni poškodbi, je šentjanževka homeopatska arnika prve pomoči, kadar so poškodovani živci.
Pomaga tudi pri poškodbi jezika, oči, zob ali spolovil
Je glavno zdravilo prve pomoči pri raztrganinah (globokih laceriranih ranah), ki nastanejo pri poškodbi z ostrimi predmeti, zmečkaninah, na primer prstov na nogi ali roki, ki nastanejo ob priprtju, ali bolečih udarninah pri padcu težkih predmetov na prste, udarcu v lobanjo, hrbtenico, trtico ali druge predele. Nanjo pomislimo pri poškodbi dela telesa, ki je zelo oživčeno, na primer jezika, oči, zob ali spolovil.
Je zdravilo številka ena pri padcu na trtico s hudimi bolečinami, pri bolečinah v trtičnem predelu po porodu, fantomski bolečini v okončinah (po amputacijah) in prva pomoč pri posebnih travmatskih stanjih, na primer pretresu možganov, kombiniranih zlomih in poškodbah hrbtenice. Odlikuje jo takojšnji blažilni učinek bolečin; te so zelo hude, zbadajoče in streljajoče, iz rane oziroma poškodovanega dela se širijo navzgor po okončinah ali hrbtenici oziroma po poti poškodovanega živca. Značilni znaki, ki potrjujejo predpis šentjanževke, so, da se težave poslabšajo z gibanjem in dotikom oziroma pritiskom, izboljšajo pa ob upogibanju glave ali dela telesa nazaj in ležanju na trebuhu.
Proti depresiji
Šentjanževka slovi tudi kot zdravilo proti tetanusu in jo lahko uporabimo pri ranah s sumom na tetanus, na primer pri vbodu na žebelj, na trn, bodičasto žico ali ob ugrizu psa. Uporabna je tudi pri pikih insektov, če je na predelu pika čutiti obtolčenost in je pik okužen (recimo po piku obada). Pomaga pri bolečinah v živcih, ki nastopijo po vrtanju zob ali po njegovem puljenju oziroma izbitju. Uporabimo jo tudi pred operacijo ali takoj po njej, posebno kadar so poškodovani živci.
Hypericum perforatum je, tako kot rastlinski izvlečki iz nje, pogosto uporabljeno zdravilo pri motnjah splošnega počutja oziroma pri depresiji, s to razliko, da homeopatsko zdravilo ne vpliva oziroma ne zmanjša delovanja drugih zdravil. Za pacienta, ki potrebuje hypericum, so značilne brezvoljnost, neodločnost in naveličanost življenja, strah jih je in imajo občutek krivde. Seveda pa tako zdravljenje zahteva strokovno pomoč.
Prvo pomoč za oskrbo manjših ran in poškodb s pomočjo hypericuma si lahko ob poznavanju homeopatije zagotovimo kar sami: pri prvi pomoči uporabimo potenco C30, ki jo ob poškodbi vzamemo enkrat na dan, če ni izboljšanja ali poslabšanja, pa tudi večkrat, običajno do največ štirikrat. Lahko jo jemljemo nekaj dni, a največ en teden oziroma dokler ni izboljšanja ali celo poslabšanja. Pri poškodbah se pogosto uporablja izmenično z arniko, kraljico homeopatske prve pomoči. Pri večjih, nevarnejših ranah ali poškodbah moramo poiskati strokovno pomoč. To seveda ne pomeni, da jemanje homeopatskih zdravil ob hujših poškodbah ni primerno, prav nasprotno, homeopatsko zdravljenje je takrat še posebno učinkovito in pomembno, saj lahko pomaga rešiti ali celo reši življenje, še preden pridemo do prve pomoči. Kljub temu pa moramo v resnejših primerih vedno obiskati zdravnika, ki bo oskrbel hujše rane ali poškodbe.
Kdaj pomislimo na jemanje hypericuma?
• pri poškodbah živčevja ali delov telesa, ki so zelo oživčeni (npr. oči, zobje),
• poškodbah hrbtenice,
• padcu ali udarcu na trtico,
• zmečkaninah, udarninah, raztrganinah,
• pikih, kadar je pik okužen, z občutkom obtolčenosti,
• pri vbodu na žebelj, trn, bodičasto žico ali po ugrizu psa,
• po posegu na zobeh,
• po operacijah, če so poškodovani živci,
• kadar jih spremljajo hude, zbadajoče in streljajoče bolečine, ki se širijo po poti poškodovanega živca.
Izboljšanje: pri nagibu nazaj, ležanju na trebuhu, drgnjenju.
Poslabšanje: v mrazu, vlagi in megli, z dotikom ali ob tresljajih, pri gibanju.
