O težavah s čezmerno težo smo se pogovarjali z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko, ki izvaja program psihodieta – celostni pristop, ki ne vodi le v izgubo kilogramov, temveč odpravlja vzroke za povečanje telesne teže.
Osnovni namen hranjenja je potešitev lakote, fizične potrebe. V katerih primerih začnemo s hrano zapolnjevati čustveno praznino?
Čeprav naj bi bil glavni namen prehranjevanja potešitev lakote, ima hrana zelo pogosto tudi drugačne vloge. Ob različnih praznovanjih ima osrednje mesto, druženje takrat poteka ob polnih mizah, ko se ne sprašujemo o fizični lakoti, temveč jemo, ker je takrat čas za to, ker s tem postanemo del praznovanja, del družbe. Hrana pogosto služi tudi za uravnavanje čustev oziroma zapolnjuje čustveno praznino. Večje tveganje za to nastane, če gre za vzorce iz otroštva, na primer če so nas starši s hrano nagrajevali, tolažili ali kaznovali. Takšen vzorec nas pogosto spremlja tudi v odraslost in ga ni lahko spremeniti tudi zato, ker nam je hrana skoraj vedno na voljo. Če nekdo določenih čustev ne izraža primerno oziroma niso vzpostavljeni drugi mehanizmi za uravnavanje čustev, se lahko s hrano na primer potolaži, pomiri, je zaradi dolgčasa ali občutka osamljenosti ali se s hrano nagrajuje.
Kako prepoznamo čustveno prehranjevanje, prenajedanje? Lahko temu sami naredimo konec ali vedno potrebujemo strokovno pomoč?
Namen čustvenega prehranjevanja je ublažitev psihičnih stisk in pritiskov vsakdanjika. Obstaja kar nekaj znakov, ki izdajajo, da gre za čustveno, in ne za fizično lakoto: pojavi se nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo nadzora, lahko se ustavimo šele, ko začutimo slabost ali bolečino v želodcu, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«.
Za kompulzivno prenajedanje je značilno, da posameznik v različnih intervalih zaužije ogromne količine hrane, nad katerimi nima nadzora, hranjenje nadaljuje še po tem, ko ni več lačen, ali celo po občutenju fizične bolečine, po napadu prenajedanja pa ga mučijo hudi občutki krivde, sramu, celo gnusa.
Pri obeh težavah je pomembno spoznati vzroke, zaradi katerih sta nastali. Ti so večkrat precej kompleksni, lahko gre tudi za hude travmatske izkušnje. Večkrat nam samim lahko uspe zaustaviti simptome, a če vzrok ni odpravljen, se ti pogosto le preoblikujejo, nastane na primer odvisnost. Če gre za kompleksne vzroke, je priporočljivo poiskati pomoč strokovnjaka.
Kateri so vzroki za odklone pri prehranjevanju?
Vzroki za tovrstne težave so raznovrstni, najpogosteje gre za prepletanje različnih dejavnikov. Vzorci in prepričanja, ki nastanejo v otroštvu, travmatske izkušnje, slaba samopodoba so le nekateri izmed psiholoških dejavnikov, ki pogosto spremljajo težave s prehranjevanjem ter motnje hranjenja. Ne smemo izpustiti genetskih ter socioloških dejavnikov. Primerne prehranjevalne navade je težko razviti ali obdržati tudi zaradi nasprotujočih si informacij, ki so nam na voljo; en mesec so najbolj zdrave banane, naslednji mesec, ko se priporoča paradižnik, ki je še pred kratkim vseboval rakotvorne snovi, pa vsebujejo preveč sladkorja. Take informacije povzročajo zmedenost, začnemo se prehranjevati na podlagi nasvetov in ne upoštevamo tistega, kar nam ustreza.
Odrekanje nekaterim živilom in dnevna telesna aktivnost naj bi bila prava formula za hujšanje. Se strinjate?
Ne, splošno znana in razširjena formula hujšanje = manj hrane + več gibanja v praksi ne drži vedno oziroma ne drži na dolgi rok. V tej formuli se izpuščata dva zelo pomembna dejavnika: motivacija ter osebnostna sprememba, ki v sebi nosita odpravo vzrokov za odvečne kilograme. Formula, ki je v praksi uspešnejša, je hujšanje = manj hrane + več gibanja + motivacija + osebnostna sprememba.
Kako pomemben je psihološki vidik hujšanja? V čem se psihodieta, ki jo vodite vi, razlikuje od drugih?
Na naše prehranjevalne navade vplivajo številni dejavniki: evolucijski, socialni, kulturni, družinski ter, najpomembnejši, individualni, katerega pomemben del so psihološki faktorji in vplivi. Vsak človek ima svoje prehranjevalne vzorce ter navade v povezavi s telesno aktivnostjo, ki so naučeni (torej se jih da tudi spremeniti), pomembno pa nanje vplivajo navade, prevzete v zgodnjem otroštvu, torej znotraj družine in tudi nezavedni procesi (na primer povezave med določenim okusom in občutkom sitosti, med določeno hrano ter čustvovanjem …). Uspešno zmanjševanje telesne teže je močno odvisno od naših psiholoških značilnosti in trenutnega psihološkega stanja. Zavedati se moramo, da k povišanju telesne teže zelo pogosto in pomembno prispevajo psihične težave (stres, depresija, anksioznost, nezadovoljstvo, travmatične izkušnje, disfunkcionalna prepričanja...), dlje trajajoča neprijetna čustvena stanja lahko vodijo v prenajedanje ali čustveno prehranjevanje, nekateri pa ugotavljajo tudi, da jim čezmerna teža prinaša varnost ter jim predstavlja nekakšen ščit pred zunanjim svetom.
Psihodieta ni dieta, temveč celostni pristop s poudarkom na psiholoških dejavnikih, posameznika vodi v odpravljanje vzrokov povišane telesne teže, ne le k odpravljanju simptomov (zmanjšanju kilogramov) kot pri drugih dietah, zato so učinki dolgoročni, ne kratkoročni kot pri večini preostalih diet.
Kateri so cilji psihoterapije pri hujšanju?
Osnovni cilj programa psihodieta je sprememba življenjskega sloga v smeri bolj zdravega in zadovoljnega življenja. Uspehov ne merimo le s kilogrami in centimetri, temveč predvsem z boljšim poznavanjem sebe, novimi ugotovitvami o vzrokih za nastanek težav s telesno težo ter poznavanjem novih načinov za razreševanje teh vzrokov. Ker je program zasnovan celostno, so udeleženci pogosto presenečeni, da ga zaključujejo z razreševanjem problematike z drugih področij: da v drugačni luči vidijo partnerski odnos, da so spremenili odnose v primarni družini, da bi bilo treba zamenjati službo … Težave v odnosih ali na drugih področjih so nemalokrat vzrok ali povod za nastanek težav s telesno težo.
Terapija poteka v skupini; koliko časa traja?
Program obsega 12 skupinskih dveurnih srečanj, v skupinah je od pet do osem članov. Vsebina programa zajema področje prehranjevanja, področje telesne aktivnosti, največji poudarek pa je namenjen vzpostavljanju in vzdrževanju motivacije in psihološki povezavi med odnosom do sebe ter telesno težo. Vključene so tudi različne psihoterapevtske tehnike za odpravo disfunkcionalnih prepričanj ter preseganje vzorcev, ki onemogočajo pozitivne spremembe. Na srečanjih člani spremljajo svoje prehranjevalne navade v povezavi s čustvenim doživljanjem ter dosegajo nove ugotovitve glede sebe in vedenja, mišljenja, čustvovanja ter vzorcev, ki preprečujejo izgubo kilogramov, postopoma izdelujejo osebni načrt in smernice za uspešno uvajanje želenih sprememb tudi po koncu programa.