Epilepsija, ki jo redkeje imenujemo tudi božjast ali padavica, je ena izmed najpogostejših nevroloških bolezni. Označuje motnjo, pri kateri se zaradi nepravilnega delovanja v možganih, natančneje motnji v prevajanju električnih impulzov, pojavijo občasni napadi. Glede na to, kolikšen del možganov prizadenejo, delimo napade v dve vrsti – generalizirane in parcialne. Prvi prizadenejo celo možgansko skorjo, drugi pa le posamezne dele možganov. Pri generaliziranih oseba izgubi zavest, pojavijo se mišični krči oziroma motnje v mišičnem tonusu, zato so pogosti nenadni padci. Parcialni minejo brez ali le z delno izgubo zavesti, oseba pa je običajno samo zmedena. Tako kot pri generaliziranem se tudi pri parcialnem pojavijo mišični krči in motnje v čutilih – vonjanju, tipanju, sluhu in vidu. Pojavnost napadov se od osebe do osebe razlikuje, trajajo pa različno od nekaj sekund do nekaj minut. Večina epileptičnih napadov se začne že v otroštvu. Krči, ki se pojavijo šele pri odraslem, so največkrat znak za drugo bolezen, kot je na primer možganski tumor.
Za epilepsijo je značilno, da se napadi ponavljajo. Če se pojavijo le enkrat, jih še ne štejemo za bolezen po navadi so samo posledica povišane telesne temperature ali kakšne druge virusne bolezni ter z odpravo prvotne bolezni sami po sebi izginejo. Ker se bolezen pojavlja večinoma v otroštvu, starše pogosto zanima vzrok za njen nastanek. Nemalokrat so presenečeni, ker zdravniki ne poznajo odgovora. Kljub številnim raziskavam, diagnostičnim preiskavam, vključno z analizo krvi, slikanjem možganov, spremljanjem poteka bolezni ter električne aktivnosti možganov z elektroencefalogramom ali EEG v več kot 75 odstotkih primerov medicina ne odkrije in ne pozna vzroka za pojav bolezni, zato jo imenuje idiopatska.
Homeopatsko zdravljenje
Nekatere oblike epilepsije z odraščanjem izzvenijo, druge zdravimo klasično s protiepileptičnimi zdravili ali antiepileptiki, ki preprečujejo ponavljanje napadov v okoli 70 odstotkih. Pri približno polovici zdravljenih pacientov se po ukinitvi zdravil po nekaj letih zdravljenja napadi ne ponovijo. Redko se epileptični krči ne končajo spontano ali se pojavljajo tako pogosto, da si oseba med njimi ne opomore, kar strokovno imenujemo epileptični status. Takrat je potrebno zdravljenje s postopki nujnega zdravljenja z zdravnikovim posredovanjem. Hujše oblike se zdravijo tudi z nevrokirurškimi posegi, vendar je več kot dobrodošlo, da se pred operativnim posegom poskusi zdravljenje z alternativnimi metodami.
Kakšna pa je alternativa? Znanih je več metod, s katerimi se ob kombinaciji s klasičnim zdravljenjem uspešno zdravi tudi epilepsija. Homeopatija je ena izmed zelo učinkovitih, blagih in naravnih metod z dobrimi rezultati zdravljenja. Homeopatsko zdravilo se predpiše na osnovi lastnosti posameznika po pravilu podobnosti. Ker je vsaka oseba individualna, zgodba zase, potrebuje tudi lastno zdravilo. Zato ne obstaja eno ali nekaj homeopatskih zdravil, s katerimi bi zdravili ali celo pozdravili vse osebe z epilepsijo kot v klasični medicini. Samo s pristopom celostnega zdravljenja, kjer se na osnovi simptomov predpiše zdravilo, s katerim se odstrani vzrok za nastalo težavo, je možno, da se oseba pozdravi, posledično pa se odpravijo vsi spremljajoči simptomi. Namen homeopatskega zdravljenja torej ni samo preprečiti pojav epileptičnih napadov, temveč odstraniti občutljivost zanj.
Pod diagnozo epilepsije najdemo v strokovnih priročnikih za homeopatijo več kot 200 različnih zdravil. Izberemo ga vedno ob upoštevanju lastnosti osebe in ne le na osnovi bolezni. Med zelo učinkovite spadajo causticum, sulphur, silicea, argentum nitricum, hyosciamus, cuprum in številna druga, vendar je treba za dolgotrajen uspeh ter varno zdravljenje obiskati homeopata. Čeprav se običajno v klasični homeopatiji predpiše eno samo zdravilo, se jih lahko v resnejših stanjih jemlje tudi več hkrati.
Kronično obolenje
Ker prištevamo epilepsijo med kronično oziroma resnejše obolenje, se nikoli ne zdravimo sami, temveč vedno le po posvetu in navodilih homeopata, ki redno spremlja potek zdravljenja. Prav tako ne na lastno pest brez posveta s kvalificiranim homeopatom, terapevtom naravnega zdravljenja in zdravnikom prekiniti jemanja klasičnih antiepileptičnih zdravil. Prekinitev mora biti namreč postopna, predlaga in predpiše pa jo lahko samo strokovna oseba.
V preteklosti so zaradi neznanja epilepsijo šteli za duševno bolezen, danes pa vemo, da ni tako in da človek zaradi napadov nima težav s pomnjenjem ali učenjem. Diagnoza ne pomeni, da je treba jemati zdravila do konca življenja, verjetnost prenehanja jemanja zdravil pa se poveča ob sočasnem alternativnem zdravljenju.
